Posadko »Tadžikistanske koze« na poti spremljajo različni napori. Vročina in prah, žeja, tovornjaki jim ne pustijo spati in še na mejah od njih zahtevajo, da pokažejo orožje, čeprav ga nimajo. Na koncu pa je njihovo zvesto »kozo« začelo tožiti domotožje, saj bi očitno rada ostala v tukajšnjih krajih. Prejšnji dan so fantje ugotovili, da eno izmed koles ni dovolj fiksirano. To pa ni bilo dovolj, saj se je devetnajsti dan »koza« še bolj trmala.
Dimna zavesa
Devetnajsto jutro na poti poteka že po standardni rutini. Že zgodaj zjutraj je Subaru za sabo začel puščati gosto dimno zaveso. Kmalu so mu začele pešati moči. V prvi vasici fantje zamenjajo svečke in tako dahnejo v »kozo« nekaj nove moči, čeprav še vedno spušča dim. Po nekaj urah je potrebno ponoviti – avtomehanik in nove svečke. Subaru le prisopiha do Khoroga, a fantje ne morejo več. V hostelu se bodo naspali in avto pokrpali jutri.
Dogovor po nemško
Dvajseti dan se zbudijo na skupnih ležiščih, ki so neudobna, ampak ustrezna za potreben spanec. Takoj naročijo mehanika, ki pa se prikaže šele ob deseti uri zjutraj. Zalogaj je prevelik zanj, tako da fante napoti proti mehaniku na drugem koncu mesta. Ta mehanik (ki ima tudi šolo za mehanike) je strasten govorec nemščine. Na srečo Uroš govori tekoče nemško in tako dogovor poteka brez problema. A na žalost mojster nima pravih delov, tako da samo zamenja olje in očisti svečke. Srečo naj fantje poizkusijo v Kirgizistanu v mestu Oš. Posadka na poti redno poskrbi za »kozo« in ji menja olje ter svečke ter upa da imajo v Murghabu kaj olja. Po 120 kilometrih vožnje padejo v spanec na 3400 metrih nadmorske višine
Novinar
