Pred mesecem dni je Državni zbor sprejel nov Zakon o varstvu okolja, ki je začel v veliki večini veljati s 13. aprilom. Zakon prinaša kar nekaj sprememb pri varovanju okolja, minister za okolje in prostor Andrej Vizjak pa ga je oznanil za okoljsko ustavo. To pa nikakor ne pomeni, da novi Zakon o varstvu okolja ne sproža več vprašanj kot je dal dejanskih odgovorov. Eno izmed najbolj perečih je še vedno vprašanje divjadi, ki sodeč po zakonu ni več lastnina države. Kaj to pomeni v praksi in kako je to komentirala Lovska zveza Slovenije?
Težave tik pred volitvami sprejetega Zakona o varstvu okolja
Sprejem novega Zakona ZOV-2 je bil opravljen po dokaj hitrem postopku, ki so ga nekateri poslanci oklicali za absurdnega. Okoljska ustava, kot je novi zakon oklical minister Vizjak, je začela v veliki večini veljati s 13. aprilom. Kot navaja starejša različica zakona oziroma ZOV-1, le ta »preneha veljati s 13. aprilom 2022, razen določb iz devetega, desetega, enajstega, dvanajstega, trinajstega, štirinajstega in petnajstega odstavka 20. člena, ki vejajo do uveljavitve sistema PRO iz 34. do 53. člena ZVO-2, in določb iz 158., 159. in 160. člena, ki veljajo do začetka uporabe 252. in 253. člena ZVO-2 (glej 320. člen ZVO-2).«
Novi zakon navaja vse elemente: zrak, vodo, ohranjanje narave in podnebne spremembe. Gre za uvajanje evropskih direktiv v slovenski sistem, kar je naloga, ki naj bi jo Slovenija že morala uvesti. Tako kot vsa prebiranja zakonov, tudi tokrat ni šlo brez prepirov, če se tako izrazimo. Pred, med in po sprejetju zakona je Gospodarska zbornica Slovenije večkrat opozarjala na kratek rok implementacij sprememb. Slednje se razlikujejo od spremembe do spremembe. Že večkrat je bilo jasno povedano, da gre za spreminjanje zakona, ki potrebuje stabilen in jasen zakonodajni okvir, natančno preverjanje in stroge sankcije, ki bi sledile preciznemu nadzoru. Vse to potrebuje čas in ljudi.
Nejasnosti zakona ZVO-2 glede divjadi in naravnih dobrin
Določene nejasnosti se pojavljajo pri spremembah naravnih dobrin. Slednje je bilo v ZVO-1 določeno s 163. členom, ki je navajal:
163. člen
(lastnina, upravljanje in varstvo naravnih dobrin)(1) Naravne dobrine so v javni lasti ali v upravljanju države oziroma občine ali pod posebnim varstvom skladno z zakonom.
(2) Divjad po predpisih o lovstvu je lastnina države.
Slednje pomeni, da je bila divjad lastnina države, kar je zaradi Zakona o lovstvu lovskim zvezam in lovcem omogočalo lov nanje. Kako je to navedel novi zakon? Ni. 163. člen je črtan in neobstujoč. Prav tako v njem ne najdemo besede divjad, kar bi lahko pomenilo le nekaj: divjad je zdaj zasebna lastnina.
Tako kot v predhodni različici, je tudi ZVO-2 povezujoče izraze opisal z naslednjimi opisi:
3. člen
(izrazi)2.1 Deli okolja so mineralne surovine, tla, voda, zrak, živalske in rastlinske vrste, vključno z njihovim genskim materialom.2.2 Posebni deli okolja so deli okolja, ki imajo koristno vlogo za drug del okolja ali javnost; to so vode in tla ter s predpisi o ohranjanju narave posebej določene mednarodno varovane in zavarovane prosto živeče rastlinske in živalske vrste (v nadaljnjem besedilu: zavarovana vrsta), njihovi habitati in habitatni tipi, ki se prednostno ohranjajo v ugodnem stanju, ter naravne vrednote po predpisih o ohranjanju narave.2.5 Naravna dobrina je del okolja in je lahko naravno javno dobro, naravni vir ali naravna vrednota.
Če je bil prej obstojen 163. člen, ki je jasno navajal vlogo divjadi in naravnih dobrin, je zdaj nekoliko drugače. Ali to zdaj pomeni, da divjad in naravne dobrine, kot so gobe in borovnice, niso več državna last in postanejo zasebna lastnina? Načeloma ne, na kar je že opozorila Lovska zveza Slovenije, ki je zapisala:
»Obžalujemo, da je Ministrstvo za okolje in prostor enostavno brez kakršnegakoli razmisleka, in ne da bi Lovsko zvezo Slovenije o tem vsaj obvestilo, iz predloga črtalo določbo, da je divjad po predpisih o lovstvu lastnina države, čeprav obstajajo o tem vprašanju v javnosti različna stališča. Kar pa nas ne preseneča, saj se niso usklajevali niti z resornim ministrstvom, pristojnim za upravljanje z divjadjo.
Ob tem je potrebno opozoriti, da so rastline in živali po Zakonu o ohranjanju narave (v nadaljevanju: ZON)pod posebnim varstvom države, da tudi zaščitene prostoživeče živali, kot so velike zveri, nimajo lastnika, temveč le upravljavca, in da je dovoljeno loviti živali lovnih vrst v skladu s predpisi, ki urejajo lov. Tudi Zakon o divjadi in lovstvu (v nadaljevanju: ZDLov-1) jasno določa, da z divjadjo upravlja Republika Slovenija. Trajnostno gospodarjenje z divjadjo pa lahko Republika Slovenija pod pogoji, določenimi s tem zakonom, prenese na usposobljeno pravno osebo kot lovsko pravico. ZDLov-1 tudi jasno določa, da postane divjad, uplenjena v skladu s tem zakonom in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi last upravljavca lovišča oziroma lovišča s posebnim namenom.«
Strah naj bi bil odveč, divjad spada v druge zakone
»Zakon o varstvu okolja je določal, da je divjad po predpisih o lovstvu lastnina države. Glede na to, da je navedena vsebina urejena že v področni zakonodaji, pa je bilo od zakonodajnopravne službe DZ-ja ugotovljeno, da bi urejanje posameznih vprašanj v povezavi z naravnimi dobrinami v zakonu o varstvu okolja pomenilo odstop od načel razdelitve zakonske materije po vsebinskih merilih, ki zagotavlja koncentracijo vsebin v področnih zakonih, s tem pa povečuje sistematičnost in predvidljivost pravnega reda na splošno,« so pojasnili pri Ministrstvu za okolje in prostor. Ob tem so dodali, da vprašanje divjadi in naravnih dobrin med drugim določa Zakon o divjadi in lovstvu: »Last nad divjadjo prav tako ureja v delih, ki določajo, da divjad, uplenjena v skladu s tem zakonom in s predpisi, izdanimi na njegovi podlagi, postane last upravljavca lovišča – lovskih družin – oziroma upravljavca lovišča s posebnim namenom.«
»Tudi v zakonu o divjadi in lovstvu je navedena problematika urejena na enak način kot v zakonu o ohranjanju narave, in sicer da Republika Slovenija ni odgovorna za škodo, ki jo povzroči divjad, razen v primerih, določenih z zakonom o divjadi in lovstvom. Prvotno je bila v sicer zakonu o divjadi in lovstvu določena objektivna odgovornost za škodo, vendar je navedena ureditev prenehala veljati z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o ohranjanju narave. Odgovornost za škodo ni vezana neposredno na lastništvo države nad divjadjo,« pa so povedali o škodi, ki jo povzroči divjad, ki zdaj ni več državna last.
Urednik portala Student.si
