Višanje temperatur oceanov pomeni manj kisika v njem in smrti milijonov živali.
Znanstveniki iz Oregona opozarjajo na širjenje fenomena hipoksije v oceanih. Hipoksija pomeni, da v ozračju ali vodi manjka kisika. Izraz se uporablja tudi v medicini, kjer prav tako označuje stanje, ko je telo slabo prekrvavljeno in lačno kisika. Hipoksija v oceanih ni nekaj novega, vendar v zadnjih letih raziskovalci opažajo vedno več takih pojavov, prizadeta pa so vedno večja območja. Poročajo o skoraj 20.000 kvadratnih kilometrov veliki »mrtvi coni« v vzhodnem Pacifiku na zahodu ZDA, ki se bo najbrž le še večala.
Hipoksija naredi območje neprimerno za življenje celo za najbolj trpežne živali. Raziskovalec Francis Chan je povedal, da so na morskem dnu našli prava pokopališča morskih zvezd, kumar in rakov, ki so se zaradi pomanjkanja kisika v vodi zadušili. Ribe in drugi plavalci se lahko umaknejo in preselijo, drugim, na dnu živečim živalim pa to ne uspe.
Razlogi za hipoksijo
Iz srednješolske kemije vemo, da se topnost kisika v vodi manjša z naraščanjem temperature. Nenavadno vroče vreme, ki ogreje oceane ni nič novega, je pa nova njegova pogostost. Z naraščanjem temperature oceana, se v njem slabše raztaplja kisik, njegova vrednost pade in morski organizmi se zadušijo. V zadnjih letih so morja po vsem svetu postala slabše preskrbljena s kisikom zaradi globalnega segrevanja.
Do mrtvih con pride tudi zaradi izlivanja odpadnih snovi in še bolj gnojil v vodo. To poveča vrednosti dušika in fosforja, kar sproži prekomerno rast alg. Alge porabijo večino kisika v vodi in odženejo druge prebivalce. V zadnji fazi se tudi alge zadušijo in njihova trupla pojedo mikroorganizmi, ki porabijo še zadnje ostanke kisika. Baltsko morje se že leta sooča s tem problemom zaradi intenzivnega ribištva. Podobne težave ima Mehiški zaliv. Z globalnim segrevanjem in širjenjem industrije v manj razvita območja pa je še več predelov potencialnih žrtev hipoksije.
V naravo z glavo
Ekološke težave s katerimi se srečujemo, so večplastne in zelo kompleksne. Človeško delovanje zažene določene procese in spremembe v flori in favni, te spremembe pa kot snežna kepa pripeljejo do še drugih neljubih posledic, ki jih nismo predvideli. Hipoksija se v naravi dogaja ob hudih deževjih ali sušah, ki so vse pogostejše zaradi krčenja deževnih gozdov naprimer. Ne da se najti enega krivca in prav tako ne ene rešitve. Ko je neko območje žrtev hipoksije se živali, ki jim to uspe, preselijo v druge predele oceana. Morda jih tam pričakajo plenilci, morda one postanejo plenilci, kakorkoli že, izkupiček nikoli ni pozitiven. V naravi noben sistem ni izoliran – kot Lorenzov učinek metuljevega zamaha. O mejah in ločenih ozemljih govorimo le ljudje in si predstavljamo, da lahko nekatere naravne procese zamejimo od drugih. Tako kot bogate države izvažajo svoje odpadke v revnejše in se ne zavedajo, da bodo ti odpadki končali v hrani, ki jo tam pridelajo, mi pa kupujemo pod ceno. Zato moramo vsi stopiti skupaj in, po motu CŠOD-jev, iti v naravo z glavo.
Viri:
https://www.sailorsforthesea.org/programs/ocean-watch/ocean-dead-zones
https://futurism.com/the-byte/horrified-dead-zone-ocean
Novinar
