Svetu grozi, da bo zašel v podnebno zanko, ki bo povzročila pogubo. V novem poročilu o svetu je zapisano, da bi samo spopadanje z vse hujšimi posledicami podnebne krize lahko odvračalo sredstva in pozornost od prizadevanj za zmanjšanje emisij ogljika, kar bi razmere še poslabšalo.
Škoda globalnega segrevanja
Škoda, ki jo povzroča globalno segrevanje po vsem svetu, je vse bolj očitna, odpravljanje posledic podnebnih nesreč pa že zdaj stane milijarde dolarjev. Poleg tega lahko te nesreče povzročijo kaskadne težave, vključno z vodno, prehransko in energetsko krizo ter povečanimi migracijami in konflikti, kar vse izčrpava vire držav.
Raziskovalci Inštituta za raziskovanje javnih politik (IPPR) in Chatham House so povedali, da je trenutni primer vpliva podnebne krize, ki otežuje prizadevanja za zmanjšanje emisij in druge ukrepe, razprava o tem, ali je še mogoče zadržati dvig globalne temperature pod 1,5 °C, kar je mednarodni cilj.
Tisti, ki trdijo, da je 1,5 °C še vedno mogoče doseči, tvegajo, da se bo ohranilo samozadovoljstvo, da je današnje počasno ukrepanje zadostno, pravijo raziskovalci, medtem ko tisti, ki trdijo, da to ni mogoče, podpirajo fatalizem, da je zdaj mogoče storiti le malo, ali skrajne pristope, kot je geoinženiring.
Izogniti bi se morali podnebni zanki
Raziskovalci menijo, da bi se morali politiki izogniti usodni zanki, če bi se bolj pošteno zavedali velikih tveganj, ki jih prinaša podnebna kriza, vključno z grozečo možnostjo prelomnih točk ter velikim obsegom gospodarske in družbene preobrazbe, ki je potrebna za odpravo globalnega segrevanja. To bi bilo treba združiti s pripovedovanjem o velikih koristih, ki jih prinašajo podnebni ukrepi, in zagotavljanjem poštenega izvajanja politik.
»Žal smo vstopili v novo poglavje podnebne in ekološke krize,« je dejala Laurie Laybourn, strokovna sodelavka pri IPPR. »Lažna vojna se bliža koncu in resnične posledice nas zdaj postavljajo pred težke odločitve. Zagotovo se lahko usmerimo v bolj trajnosten in pravičnejši svet. Vendar je ključnega pomena, da znamo krmariti skozi pretrese in se hkrati osredotočiti na to, kako se izogniti nevihti.«
V poročilu je navedeno: »Posledice (podnebne) krize odvračajo pozornost in vire od odpravljanja njenih vzrokov, kar vodi k višjim temperaturam in ekološki izgubi, ki nato povzročijo hujše posledice, kar preusmeri še več pozornosti in virov, in tako naprej.«
Opozorjeno je, da na primer afriško gospodarstvo zaradi vse hujših učinkov globalnega segrevanja že izgublja do 15 odstotkov BDP na leto, kar zmanjšuje sredstva, potrebna za podnebne ukrepe, in poudarja potrebo po podpori razvitih držav, ki izpuščajo največ ogljikovega dioksida.
Raziskovalci so zaskrbljeni
»Najbolj me skrbi, da ne upoštevamo kaskadnih tveganj za družbe,« je dejala Laybourn. »Ne gre le za velike nevihte, ki uničujejo mesta, temveč za posledice, ki se širijo po naših globaliziranih sistemih. Za Združeno kraljestvo ni nujno, da bodo največji problem sami stroški odzivanja na nesreče. Morda se bo moralo hkrati spopadati s šokom zaradi cen hrane in ponovnim vzponom nativizma, pri čemer bo moralo izkoristiti strahove pred tako imenovanimi podnebnimi begunci.«
Laybourn je še dejala, da so pripovedi, ki se uporabljajo za opisovanje razmer, zelo pomembne. Povedala je, da »na primer okolju prijaznejši promet ne pomeni zgolj prehoda na električna vozila, temveč boljši javni promet in preoblikovana mesta, ki ljudem omogočajo, da so bližje delovnim mestom, izobraževanju in zdravstvenemu varstvu, ki jih potrebujejo. To pa je pomenilo ponovno oceno proračunov in davkov lokalnih oblasti za izvajanje sprememb. Nepravičnost podnebne politike bi povzročila pogubno zanko, saj bi ljudje zavrnili potrebo po zelenem prehodu, če bi menili, da se jim vsiljujejo spremembe, ki si jih ne morejo privoščiti. Vendar če je v središču stvari pravičnost, se lahko namesto tega ustvari ugoden krog, če ljudje spoznajo, da bo prehod na toplotno črpalko in boljšo izolacijo zanje boljši ne glede na podnebno krizo.«
Napredek pri podnebnih ukrepih mora biti odporen na težave
Ključnega pomena je tudi, da je napredek pri podnebnih ukrepih odporen na težave, ki jih povzročajo podnebni vplivi. »Sem velika privrženka državljanskih skupščin, saj če imajo ljudje občutek, da imajo vlogo pri sprejemanju odločitev, je bolj verjetno, da bodo ohranili svojo podporo tudi v prihodnosti, ko se bodo pretresi začeli stopnjevati. To so trenutki, ko se dejansko izboljšamo,« je dejala Laybourn, za razliko od krize leta 2008 in pandemije Covida.
Bob Ward z Granthamovega raziskovalnega inštituta za podnebne spremembe na Londonski šoli za ekonomijo je dejal: »To poročilo upravičeno poudarja kritično točko, ki smo jo dosegli, in sicer vse večjo verjetnost, da se bo globalna temperatura dvignila za več kot 1,5 °C. To ne pomeni, da bi morali opustiti cilj. Naš glavni cilj mora biti še vedno radikalno zmanjšanje emisij, da bi se izognili prekoračitvi 1,5 °C, vendar moramo zdaj razmisliti tudi o tem, kaj se bo zgodilo, če nam še naprej ne bo uspelo. To bo pomenilo, da bomo morali ponovno znižati temperature in vlagati v možnosti geoinženiringa, kot sta odstranjevanje ogljikovega dioksida in celo upravljanje sončnega sevanja. To pa pomeni tudi, da bomo morali veliko več porabiti za odpravljanje podnebne škode, kar bo otežilo prehod v trajnostni, vključujoč in odporen svet.«
Novinar
