Če ne bomo drastično zmanjšali izpustov toplogrednih plinov, bi sibirska tundra lahko izginila že do leta 2500. Celo v najbolj optimističnih scenarijih bi izgubili dve tretjini te pokrajine in bi preostala le dva manjša fragmenta, med sabo oddaljena 2.500 kilometrov. Pokrajino z značilno kratko rastno sezono, ki jo prekrivajo trava, grmički, mahovi in lišaji, bo precej hitro zamenjal gozd. Pri taljenju permafrosta bi se v atmosfero sprostile ogromne količine toplogrednih plinov, kar bi dodatno pospešilo globalno segrevanje. Izguba tundre torej ne bo le velik udarec za biodiverziteto in človeško kulturo, temveč bo poslabšalo tudi segrevanje Arktike.
Pospešeno segrevanje planeta vpliva na premik gozdov
V zadnjih desetletjih se je segrevanje Arktike zelo pospešilo, kar dvakrat hitreje kot segrevanje preostalega planeta. Med leti 1960 in 2019 se je temperatura zraka nad Arktiko dvignila za skoraj štiri stopinje Celzija. Poleg tega, da je toplota zmanjšala prekritost oceana z ledom, je vplivala tudi na kopno Arktike. Ena izmed posledic je pomikanje gozdov sibirskega macesna proti severu. Zaenkrat še ni znano, kako hitro bodo ti gozdovi zamenjali travnat ekosistem tundre. Spremembe gozdne meje zaradi klimatskih sprememb niso enake po vsem planetu. Ponekod se je gozdna meja pomaknila proti severu, drugod je ostala nespremenjena. V nekaterih predelih se je celo umaknila nazaj proti jugu.
Pretekle raziskave sibirske tundre so se osredotočale na manjša področja, a med posameznimi lokacijami je lahko precejšnja raznolikost. Nov računalniški model zato vrednoti celotno dolžino 4.000 km prostrane sibirske tundre. Pri tem upošteva življenjske cikle posameznih drevesnih vrst: od tega, kako daleč lahko razširijo svoja semena, kako uspešno rastejo v tekmovanju z ostalimi drevesi, do vpliva temperatur, padavin in obsežnosti poletnega taljenja permafrosta na njihovo rast.
Raziskovalci so ugotovili, da ko se drevesa zaradi segrevanja začnejo širiti proti severu, to poteka razmeroma hitro. Tudi če se temperature kasneje znižajo, je malo verjetno, da bi se gozdna meja umaknila nazaj proti jugu. Celo v primeru, ko bi izpusti ogljikovega dioksida do leta 2100 povsem izginili in bi globalni dvig temperature ostal pod dvema stopinjama Celzija, bi do leta 2500 preostalo le 32,7 odstotkov današnje tundre. Ta bi bila razdeljena na dve manjši področji: eno na daljnem vzhodu v Chuotki in drugo povsem na severu, na polotoku Taymyr.
Ker je opisan scenarij nemogoče doseči brez takojšnjega ukrepanja, bi bil končni izid za sibirsko tundro lahko precej slabši. V vmesnem scenariju, kjer se izpusti ogljikovega dioksida ne začnejo manjšati do leta 2050, in se nato prepolovijo do leta 2100, bi macesnova drevesa do leta 2500 prekrila vso današnjo tundro z izjemo 5,7 odstotkov velikega področja. To bi pomenilo, da bi bil tundrski ekosistem popolnoma uničen.
Razlogi za zmanjšanje porabe fosilnih goriv so jasni
V raziskavi niso direktno modelirali, kaj bi se zgodilo s prebivalci tundre, kot so severni jeleni. A razdelitev populacije v dve ločeni regiji bi preprečevalo parjenje med obema skupinama jelenov, kar bi najverjetneje slabo vplivalo na preživetje vrste. Severni jeleni se letno selijo s severa proti jugu in nazaj, zato bi širjenje gozdov lahko vplivalo tudi na njihove letne migracije in življenjski cikel. Posledice bodo občutili tudi ljudje. Domorodne kulture, na primer Nenci iz severozahodne Sibirije, se ukvarjajo tako z gojenjem kot lovom severnih jelenov. Njihova kultura je delno odvisna od obstoja tundre.
Vsa ta spoznanja predstavljajo razloge za zmanjšanje porabe fosilnih goriv. Poleg tega je model pokazal tudi najodpornejše predele sibirske tundre, ki bi jih lahko dodatno zaščitili.
Novinar
