V zadnjih desetletjih je industrijska agrikultura v želji po velikem pridelku poskrbela za hitre spremembe v evoluciji številnih rastlin. Pri selekciji rastlin pa smo prepogosto spregledali kriterija, ki bosta že v bližnji prihodnosti odločilna: prilagodljivost in odpornost. Kot kaže, številna moderna semena niso pripravljena na klimatske spremembe, rešila pa bi nas lahko le tradicionalna semena, manjše kmetije in trajnostno kmetijstvo.
Formalni in neformalni sistem semen
Masovno pridelavo visokodonosnih semen z omejenim naborom sort imenujemo tudi »formalni sistem semen«. Večina semen v kmetijstvu danes prihaja od tu. Obstaja še precej manjši »neformalni sistem semen«. Tega sestavljajo posamezni kmetje, ki sami skrbijo za pridelavo lastnih semen. Običajno gre za lokalne sorte, ki so tudi bolj raznovrstne. Čeprav se »neformalni sistem semen« po količini semen ne more kosati s »formalnim«, poskrbi za dodatne ekosistemske usluge, ki jih prinaša večja biodiverziteta. Med drugim so to sorte z večjo prilagodljivostjo na različne okoljske stresorje, kot so suša, slanost in škodljivci. V hitro spreminjajočem se okolju to lahko predstavlja veliko prednost pred modernimi sortami, ki so ustvarjene za rast v idealnih razmerah: z uporabo gnojil, pesticidov in rednim namakanjem.
Tradicionalne sorte kot rešitev prihodnosti
Raziskovalci kot mogoč odgovor na hitre klimatske spremembe vidijo tradicionalne sorte, ki se skrivajo po vsem svetu. Posamezniki se namreč z gojenjem raznovrstnih poljščin ukvarjajo v praktično vsakem ekosistemu. Nekatere sorte že leta vzgajajo visoko v gorah, druge v deltah rek, tretje v puščavah. Te sorte imajo največji potencial, da ohranijo in prenesejo svojo žilavost za preživetje v najrazličnejših pogojih.
Sorte semen že izumirajo
Moderne sorte ne bodo zdržale klimatskih sprememb, tradicionalne sorte so ravno zaradi opustitve njihovega gojenja vse redkejše. Po svetu je kar 75 odstotkov užitnih rastlin že izumrlo, le tri žita (pšenica, riž in koruza) pa predstavljajo kar 60 odstotkov svetovne proizvodnje hrane. Poleg teh treh žit so za globalno proizvodnjo hrane pomembni še: ječmen, proso, krompir, sladki krompir, sladkorni trs in soja. Te vrste so vsaj kratkoročno še varne pred izumrtjem. Vendar že znotraj posamezne vrste izgubljamo sorte, s čimer se manjša raznovrstnost semen. Dolgoročno to pripelje do velikega problema. Si vedel, da na primer ena sorta riža preživi že v okolju z letno količino padavin 60 centimetrov, medtem ko neka druga sorta plava v 7,5 metrov globoki vodi? Kaj je pripeljalo do trenutne situacije, si poglej v posnetku.
Gre za družbeni problem in vprašanje pravičnosti
Rešitev ni tako preprosta, kot bi si želeli. Problem ni namreč le v genetski zasnovi rastlin, temveč tudi v družbeni pravičnosti. Posamezniki, majhni kmetje in tradicionalna ljudstva po svetu namreč zgodovinsko gledano niso bili deležni posebne pozornosti, niti spoštovanja. Njihov trud, čas in stroški, ki jih prinaša tradicionalna vzgoja rastlin, so bili spregledani s strani industrijske agrikulture in akademskih raziskav ter na splošno necenjeni. Danes diverziteto semen, ki so jo ohranjali, želimo smatrati kot globalno javno dobrino. Ko moderna agrikultura zaradi klimatskih sprememb ne bo več mogoča, ne moremo preprosto zahtevati njihovih semen.
O regulativnih spremembah je treba razmišljati že danes
Da bi se izognili takšnim neokolonialističnim idejam, moramo poiskati mehanizme in rešitve, ki bodo cenile in pravično delile diverziteto semen. Raziskovalci predlagajo, da bi tradicionalni kmetovalci svoje znanje delili z odgovornimi za regulativne spremembe. Znanje bi nato uporabili v kmetijstvu, ki bi nahranilo množice. Najprej pa je potreben odmik od želje po vse večjem pridelku ter postavitev evolucije in biodiverzitete v jedro agrikulturnih procesov. Le na ta način bomo prišli do trajnostnih rešitev.
Novinar
