Že vsi vemo, da je globalno segrevanje večplasten in kompleksen proces z nepredvidljivimi posledicami. Ker je skoraj vse v naravi povezano med seboj, lahko že majhna sprememba povzroči domino učinek. Vsake toliko pa se v svetu pojavi dobra novica za določene ekosisteme. Zakaj torej dobra novica za oceane?
Raven kisika v oceanih povzroča skrbi
Ena izmed težav, ki nas čaka za ovinkom je izumiranje velikih delov oceanov zaradi segrevanja. Srednješolska kemija nam pove, da je topnost kisika v vodi obratno sorazmerna s temperaturo, kar pomeni, da bodo deli morja postali neprimerni za življenje – mrtve cone.
Čeprav se vse to zdi popolnoma logično in samoumevno, pa je skupina znanstvenikov podvomila v zmanjševanje vsebnosti kisika v oceanih. Raziskava objavljena v reviji Nature je pokazala, da je bilo v času srednjega miocena, pred 16 milijoni let, morje polno kisika kljub višjim temperaturam kot zdaj.
V miocenu je bilo kljub višjim temperaturam več kisika v morju
Naša predvidevanja za podnebje leta 2100 se v nekaterih primerih razhajajo. Znanstveniki so se zato odločili, da poskusijo resnico najti v preteklosti. Izbrali so geološko obdobje miocen, ki je imelo podobno podnebje, kot ga pričakujemo v naslednjem stoletju ali dveh.
Raziskovalna skupina, ki jo je vodila doktorska študentka Anya Hess je analizirala ostanke organizmov z oceanskega dna, ki segajo v čas miocena. Vzorce so zbirali na območju vzhodnega tihega oceana blizu ekvatorja. Za določanje ravni kisika v morju pred milijoni let, so uporabili več tehnik. Opazovali so razmerje dušikovih izotopov, količino kalcija in joda v fosilih.
Ugotovili so, da je imel ocean v miocenu veliko kisika, kljub temu, da je bilo podnebje toplejše kot danes. Tu je Hess povedala, da »morda lahko pričakujemo, da se trend zmanjševanja kisika v morju obrne.«
Vendar, ali je to res razlog za praznovanje?
Upajmo, da se njena trditev uresniči in bo Zemlja, kot že nekoč, sama poskrbela, da kisik ostane v oceanih.
Vendar 16 milijonov let nazaj, ni bilo ljudi, ki bi vplivali na hitrejše segrevanje in ni bilo smeti, izpuhov, oljnih madežev, gnojil in podobnega, ki so pomemben faktor pri nastajanju mrtvih con. Največja in najbolj slavna mrtva cona se nahaja na obali Mehiškega zaliva in ta ni nastala zaradi segrevanja morja, temveč ribištva in stekanja gnojil v morje.
Miocen je tudi trajal slabih 18 milijonov let in narava se je imela čas prilagajati. Meritve pa kažejo, da se je raven kisika od srede 20. stoletja znižala za do 2 % in da bo v naslednjih osemdesetih letih padla še za dodatnih pet.
Novinar
