Žuželke so, če govorimo o spremembah v naravi, najhujši del poletja. Zvečer, ko se končno dovolj ohladi za druženje zunaj, ni nič tako zanesljivo kot komarska nadlega. Travniki zaradi klopov spominjajo na minska polja, tisti ubožci, ki sobivajo z osjo ali sršensko populacijo, pa niso sproščeni niti na lastnem vrtu. A vse to so malenkostne neprijetnosti. Drugod po svetu te namreč lahko srečanje z napačno vrsto mravlje spravi na kolena.
Štiri stopnje bolečine po Schmidtu
Schmidtov indeks ali štiristopenjska lestvica, ki razvršča pike žuželk po intenzivnosti posledične bolečine, nosi ime po ameriškem entomologu Justinu O. Schmidtu. Prvič jo je predstavil v članku leta 1983. Schmidt se je osredotočil na kožekrilce, red žuželk, med katere uvrščamo mravlje, čebele, ose in sršene.
Kakšno bolečino lahko povzročijo čebele, ose in mravlje?
Prvo stopnjo bolečine izkusijo žrtve manjših čebel ali ognjenih mravelj, kot je kalifornijska. Bolečina je komaj opazna in traja manj kot pet minut. Drugo stopnjo bolečine lahko povzročijo medonosne čebele, kot je kranjska, ali navadne ose. Schmidt jo primerja z bolečino, ki jo občutiš, če iz pečice vzameš vroč pekač in te pri tem preseneti luknja v rokavici.
Tretja in četrta stopnja vključujeta pike žuželk, na katere res nočeš naleteti. Pri tretji stopnji so povzročiteljice povečini ose, bolečina pa je že bolj resna in lahko traja več ur.
Zadnja, četrta stopnja bolečine je tako nevzdržna, da je Schmidt tja uvrstil pike zgolj treh kožekrilcev.
Žuželke z najbolj neizprosnimi piki
Schmidtov indeks 4 so si prislužile tri vrste žuželk. K sreči pri nas ne boš naletel nanje.
3Synoeca septentrionalis
Angleško warrior ant ali osa vojakinja. Štejemo jo med najbolj agresivne ose. Ko je petcentimetrski primerek pičil Schmidta, je slednji pričel obžalovati celotno raziskavo. Take bolečine pač ni pričakoval. Opisal jo je preprosto kot mučenje, primerljivo s potopitvijo v vulkan.
2Pepsis grossa
Pajkojeda osa, ki se ji v angleščini reče tarantula hawk wasp, ker ubija in je tarantele, napade s pikom, primerljivim z elektroškom. Lahko se le, kot je opisal Schmidt, »uležeš in kričiš«. Srhljive ose lahko zrastejo do pet centimetrov in niso zloglasne le zaradi pika. Imajo navado, da s pikom paralizirajo pajka in nanj izležejo jajčeca. Z ubogim živim pajkom se nato hranijo njihove ličinke.
1Paraponera clavata
Angleškogovoreči jo poznajo pod imenom bullet ant in ja, asociacija na strelno orožje je namerna. Te mravlje še danes zadajajo najbolj boleče pike, a na srečo jih pri nas ni – avtohtone so Južni Ameriki. Velike so nekoliko čez dva centimetra in neizzvane niso pretirano agresivne.
Mravlje vrste paraponera clavata so nepogrešljiv del obredja amazonskega plemena Satere-Mawe. Fantovski obred odraščanja vključuje rokavico, polno teh mravel. Vanjo odraščajoči fant vtakne roko tolikokrat, da od bolečine ne priteče niti ena solza več. Zveni sicer preprosto, a da dokažejo moškost, udeleženci pogosto potrebujejo več poskusov (tudi do 20). Poskusi niso zaporedni, saj imajo fantje od obreda nekaj časa paralizirano roko, ta pa se lahko trese še več dni zatem. Do uspešno prestanega obreda lahko preteče tudi več let.
Bolečina je tako intenzivna, da jo je Schmidt opisal s kvalifikatorjem 4+. Traja lahko do 24 ur. Ob piku se sprosti nevrotoksični peptid poneratoksin, ki povzroča mišične krče, paralizo in intenzivno pekočo bolečino, primerljivo s strelno rano.
Novinar
