Noj, največja ptica na svetu, že stoletja velja za simbol bega pred težavami. Mit o noju, ki ob nevarnosti zakoplje glavo v pesek, se pogosto uporablja kot prispodoba za zanikanje resničnosti ali izogibanje težavam. Ta predstava naj bi izhajala iz zapisa rimskega naravoslovca Plinija Starejšega pred skoraj 2000 leti. Ali je res, da noji zakopavajo glave v pesek, ko se znajdejo v nevarnosti?
Izvor mita: Plinij Starejši in naravoslovna opazovanja
Ideja, da noj ob nevarnosti skriva glavo, se pripisuje Pliniju Starejšemu, znanemu rimskemu naravoslovcu, ki je v svoji enciklopediji »Naravoslovje« opisal noje kot nekoliko nerodne živali. V 10. knjigi je zapisal, da si noj, ko vtakne glavo in vrat v grmovje, predstavlja, da je celo telo skrito. »Znani so po čudoviti lastnosti, da lahko prebavijo vsako snov brez izjeme, vendar je njihova neumnost nič manj opazna,« je zapisal.
Čeprav je bila njegova opazovanja namenjena opisovanju posebnosti te nenavadne ptice, je opis spodbudil idejo, da se noj z glavo v pesku skriva pred nevarnostjo. Iz te predstave se je rodila prispodoba »zakopati glavo v pesek,« ki pomeni izogibanje soočenju s težavami.
Resnično vedenje nojev v naravi
Noji, ki živijo predvsem na afriških travnikih, savanah in puščavah, v resnici nikoli ne zakopljejo glave v pesek. Ta največja ptica na svetu, ki lahko tehta do 130 kilogramov in doseže višino do 2,7 metra, ima sicer nekaj vedenjskih značilnosti, ki so lahko zmedle opazovalce. Na primer, noji gradijo plitva gnezda v zemlji, kamor odlagajo jajca. Oba starša večkrat dnevno obračata jajca, kar na daljavo lahko deluje, kot da zakopavata glave v pesek.
Poleg tega noji pogosto preživijo veliko časa z glavo blizu tal, saj iščejo hrano, kot so trave, majhne živali in insekti. Njihovo naravno gibanje lahko povzroči napačen vtis, da se »skrivajo«. A v resnici se zanašajo na svojo hitrost — lahko dosežejo kar 70 km/h — ter ostre čute za zaznavanje nevarnosti.
Kako se noji spopadajo z nevarnostjo
V naravi ima noj več naravnih sovražnikov, vključno z gepardi, levi in leopardi. Kadar se znajdejo v nevarnosti, najpogosteje zbežijo. V redkih primerih, ko pobeg ni mogoč, se plosko uležejo na tla, pri čemer iztegnejo vrat, da se zlijejo z okolico. Smithsonianov narodni živalski vrt navaja, da včasih odrasli noji z mahanjem s krili ustvarijo oblak prahu, da bi zaščitili svoje mladiče pred plenilci. Če je treba, se branijo tudi z močnimi brci, ki lahko celo usodno poškodujejo leva.
Čeprav se zdi podoba noja z glavo v pesku privlačna kot prispodoba za zanikanje težav, resnični noji niso tako neumno pogumni. Namesto zakopavanja glave v pesek se raje zanašajo na svojo hitrost in naravne obrambne mehanizme, da preživijo.
Novinar
