Čeprav so kot cimri izredno koristni in je v prostorih s pajčevino opazno manj muh in komarjev, se pajkom ob srečanju z ljudmi navadno ne piše dobro. Verjetno si se kdaj zagledal v kakšnega, kako očarljivo spretno plete mrežo, ki jo bo verjetno nedolgo zatem primoran splesti znova. Manj verjetno si bil priča temu, kako pajek pajčevino pospravi sam, če mu je že ni razdrl kdo drug.
Iz česa je pajčja svila, »material prihodnosti«?
Pajčjo svilo sestavljajo proteinska vlakna, od katerih je pajek odvisen v vseh življenjskih fazah. Lijakasto ali kolesasto mrežo uporabljajo za lov, kot bivališče in za parjenje. Če si se kdaj vprašal, kako da se pajek ne ujame v lastno mrežo – predilne bradavice izločajo strukturne nelepljive in lepljive niti, namenjene lovu. Lepljivim nitim se sami izogibajo, poleg tega pa imajo na nogah posebne kremplje, s katerimi lahko zagrabijo posamezno nit.
Svilena nit, ki jo pajek izloči iz žlez na zadku, je izredno močna, prožna in lahka in sodi med najučinkovitejša naravna vlakna. Je močnejša od jekla, trpežnejša od kevlarja in po natezni trdnosti prekaša večino sintetičnih materialov. Seveda je tudi biorazgradljiva. Znanstveniki že preučujejo njene morebitne aplikacije pri razvoju kompozitnih biomaterialov in v medicini.
Zakaj pajki reciklirajo mrežo?
Produkcija svile terja nemalo energije, saj se za malo količino porabi veliko beljakovin in drugih snovi. Da bi pajki porabili čim manj energije, pogosto »reciklirajo« staro ali okrnjeno mrežo, tako da jo zaužijejo. Do tega pride, ko je mreža poškodovana, umazana ali je kako drugače okrnjena njena uporabnost. Pajek s prebavo razgradi beljakovinske komponente svile. Te aminokisline se nato znova uporabijo pri proizvajanju nove mreže. Namesto, da bi bil primoran zapustiti mrežo, se pajek z recikliranjem hitro prilagaja vremenskim in drugim razmeram. Energijo, s katero bi sicer proizvedel novo svilo, tako prihrani za lov ali parjenje.
Recikliranje mreže je občudovanja vreden trajnostni proces
Zeleni prehod je relativno mlad cilj, a se znanstveniki dobro zavedajo, da se je pri inovacijah pametno zgledovati po naravnih kompozicijah, ki so pogosto rezultat več milijard let evolucije. Biomimetika ali biomimikrija, ki išče navdih za inovacije v naravi, ni nič novega, je pa v kontekstu trajnostnega razvoja izrednega pomena. Umetna pajčja svila že išče svoje mesto v tekstilni in zdravstveni industriji. O njej bomo v kontekstu biomaterialov še nedvomno slišali.
Novinar
