Če bi se postavil na ulico in spraševal ljudi, če se strinjajo s tem, da moramo varovati okolje, bi jih 49 odgovorilo pritrdilno. Če bi jih vprašal, ali so za to pripravljeni nekoliko spremeniti svoj življenjski slog, bi številka padla. Še bolj, če jim navedem stvari, katerim bi se mogli odreči.
Kljub nenehnemu ozaveščanju in splošnemu strinjanju, da »bodimo eko«, lahko slišimo val pritožb, kadar bi morali državljani spremeniti svoje navade v prid naravi. Upiranje jedrski energiji in zgražanje nad premierjevim predlogom, da naj jemo manj mesa, sta le dva izmed takšnih primerov. Konec koncev smo ljudje taka bitja, da se ne premaknemo, dokler nam ne gori pod nogami. No, takšen odgovor bi slišali na kakšni pogovorni oddaji. Obstaja tudi bolj znanstvena razlaga, ki pravi, da nas evolucija ni ustvarila za reševanje abstraktnih in daljnosežnih problemov.
Za uspešno spopadanje s človekovim uničevanjem okolja države potrebujejo učinkovite socialne in eko politike ter podporo državljanov. Od česa je torej odvisno, ali državljani podpirajo zakon o vodah, projekt gradnje NEK2 ali novi evropski zakon o prepovedi prodaje dizelskih in bencinskih avtomobilov od leta 2035? To se je vprašal Jonas Peisker, ki je v novi raziskavi pokazal, kako socioekonomske, geografske in meteorološke okoliščine vplivajo na podporo okoljskim politikam. Objavljena je v Global Environmental Change.
Družbena neenakost škodi okolju
Ugotovil je, da je ljudem v dobrih ekonomskih pogojih tudi narava pomembnejša. Manjša neenakost in večja družbena kohezija obe spodbujata zavest o varovanju okolja. Torej višje plače in nižja inflacija prinesejo tudi skrb za okolje. To naj bi bila posledica dejstva, da ljudi lahko skrbi samo določeno število stvari naenkrat. Kadar nas ne skrbi za svoj ekonomski oz. goli eksistencialni položaj, šele lahko razmišljamo o varovanju okolja. Suše, požari, neurja, poplave, dviganje gladine morja so vse grozne reči, vendar ne bolijo tako kot prazen želodec ali nedostopnost zdravstva.
Raziskava je pokazala še, da v območjih s težko industrijo in intenzivno živinorejo ljudi manj skrbi za okolje. To naj bi bilo zato, ker okoljske politike grozijo konkurenčnosti teh dejavnosti.
Glede na raziskavo imajo geografski in meteorološki dejavniki manjši vpliv na to, koliko ljudje podpirajo zelene politike. Mislili bi si, da nekoga, ki živi ob morju, skrbi višanje gladine. Izkaže pa se, da še vedno prednjačijo ekonomski dejavniki.
Raziskava prinaša nekaj zanimivih spoznanj, ki nas naučijo več, kot se zdi na prvi pogled. Lahko bi spekulirali o ekonomskih pogojih povprečnega Slovenca, ki viha nos nad brezmesno prehrano ali pa kaj pomeni dejstvo, da sta se združili ministrstvi za infrastrukturo in okolje in prostor. V vsakem primeru pa raziskava jasno kaže, da gresta okoljska in socialna politika z roko v roki. Da manjša družbena neenakost spodbuja skrb za okolje. In vprašamo se lahko, kakšna je pri tem vloga kapitalizma, sistema, ki temelji na neenakosti.
Novinar
