Kratek odgovor na to vprašanje je: ne preveč. Ampak ne zgolj zaradi velike količine onesnažene odpadne vode, ki jo ustvarimo s pranjem in uporabo raznih detergentov. Ob pranju perila ustvarjamo še eno vrsto nevidnih odpadkov: mikrovlakna. Oblačila zaradi prelivanja vode skoznje in premetavanja v stroju dobesedno razpadajo na mikro ravni. Pri tem nastajajo mala vlakna, nič večja od petih milimetrov. Morda neopazno ob navadnem domačem pranju, a ko pomislimo na kolektivno moč množice strojev skozi čas, številke hitro narastejo in se grozljivo seštevajo.
Šola dizajna, ki pripada Univerzi v Leedsu je v sodelovanju z EOG (European Outdoor Group) in TMC (The Microfibre Consortium) opravila nadzorovano raziskavo, kjer so v laboratoriju merili, koliko mikrovlaken se proizvaja pri domačem pranju. Oblikovali so standardiziran test, ki so ga odobrile organizacije za standardizacijo v Evropski uniji in Združenih državah Amerike. V bodoče bo pomagal proizvajalcem pralnih strojev, kot tudi tekstilni industriji oziroma blagovnim znamkam, ki bodo lažje tudi same opravljale omenjene meritve.
Kako je potekalo testiranje?
V laboratoriju so meritve izvajali na napravi Gyrowash. Gre za stroj, ki replicira delovanje hišnega pralnega stroja. Testirali so 16 različnih vrst blaga. Ob tem so bili pozorni tudi na različne vrste pletenin. Zanimalo jih je, kaj vpliva na povečano število izpuščenih mikrovlaken. Zato so test opravljali z različnimi količinami vode v stroju in spreminjali stopnjo jakosti premetavanja oblačil v bobnu.
S pomočjo rezultatov so opravili izračune o letnih izpustih v povprečnem gospodinjstvu v Veliki Britaniji.
Rezultati so bili presunljivi
Rezultati meritev so pokazali, da je zelo pomembno razmerje med količino vode in oblačili v bobnu. Če je bilo vode več, je bila količina mikrovlaken večja. Enako je veljalo za agitacijo. Če torej stroj bolj napolnimo, zmanjšamo količino nastalih mikrovlaken. A če stroj napolnimo preveč, lahko pranje postane operativna nevarnost.
Še bolj od pogojev pranja, se je za pomemben faktor izkazala specifika blaga – način, kako je stkano, spleteno ali iz kakšne vrste materiala je. Za najslabši material se je tako na primer izkazal šenil poliester, ki je na otip zelo mehek in prijeten, a hkrati tudi nevidni onesnaževalec vode. Kljub temu so rezultati bolj kompleksni in ne moremo določenih vrst blaga preprosto označiti kot boljše od ostalih, je povedal Mark Sumner, dr. (Šola dizajna, Univerza v Leedsu).
Kot je bilo pričakovano so raziskovalci ugotovili tudi, da je količina izpadlih mikrovlaken pri novih oblačilih največja po prvem pranju, nato se zmanjša. Presenetilo jih je, da so bile številke pri novih oblačilih vseeno manjše kot je bilo pričakovano.
Skupina raziskovalcev je zaključila, da v enem letu v Veliki Britaniji pri hišnem pranju proizvedejo med 6 860 in 17 847 ton mikrovlaken. Količina je primerljiva s 600 do 1 500 angleškimi »double–deckerji«. Če to primerjamo s 365 000 tonami oblek, ki jih Britanci zavržejo vsako leto, gre v resnici za manjši odpadek. A to ne pomeni, da ga lahko zato zanemarimo.
Zakaj je testiranje izpustov mikrovlaken pomembno?
Do sedaj so ljudje opozarjali na onesnaževanje vode z mikrovlakni, a so o količini izpustov bolj ali manj ugibali. Vsak je imel drugačne predpostavke in številke se niso ujemale. S standardizacijo testa in nadzorovanimi meritvami smo dobili realistične in preverljive podatke, na katere se lahko trdno opremo.
»TMC testna metoda je bila temelj za razvoj mednarodnega ISO standarda, ki priča o njegovi točnosti in zanesljivosti. Posledično, podatki o izgubah mikrovlaken, ki jih bomo pridobili z uporabo te metode lahko nadomestijo prejšnje kvantitativne izračune, ki so temeljili na nekonsistentnih testnih metodologijah,« je izjavila Kelly Sheridan, dr. (TMC).
Novinar
