Še posebno v državah v razvoju velika podjetja delajo fatalne goloseke. Izkrčevanje pragozdov je še bolj pereč problem v času podnebnih sprememb, zaradi vloge dreves v ekosistemu. Razne okoljevarstvene organizacije in osveščeni posamezniki se borijo za ohranjanje in obnavljanje gozdov. Slednje pa je še posebno klavrna bitka, ko spoznaš, kakšno možnost preživetja sploh ima ponovno zasajen gozd.
Preprost odgovor je polovično. V tropski in subtropski Aziji je 29 univerz in raziskovalnih centrov opravilo raziskavo, ki je podala zanimive rezultate skozi leta. Zbirali in analizirali so podatke iz 176 ponovno zasajenih površin.
Kakšna je uspešnost ponovne posaditve?
Rezultati so pokazali, da do 18 % posajenih vzorcev umre po enem letu. Po petih letih se ta delež zviša na 44 %. Malo manj kot polovica zasajenih dreves torej ne živi dlje od pet let. Raziskovalci so ugotovili, da je možnost preživetja odvisna od lokacije posaditve in vrste drevesa. Medtem ko imajo nekatere vrste po petih letih kar 80 % uspešnost, določene umrejo skoraj v celoti.
Obstaja kakšna rešitev?
Strokovnjaki so v reviji Journal Philosophical Transactions of the Royal Society B: Biological Sciences delili rezultate raziskave ter zaključili, da bi moralo biti ponovno sajenje bolj načrtovano.
»Jasno je, da je uspeh zelo odvisen od lokacije – moramo razumeti, kaj deluje in zakaj ter deliti te podatke, da se lahko vsi nasadi dreves dvignejo na enako raven uspešnosti in izkoristijo polni potencial za obnovo,« je povedal Dr. Lindsay Banin (U.K. Centre for Ecology and Hydrology).
Naj človek posega v ta proces?
Kljub temu, da veliko ponovno posajenih dreves umre, uporaba namernega sajenja prinaša hitrejše in boljše rezultate, kot če ne bi naredili nič. Kjer nekdanji gozd oziroma golosek ostane nedotaknjen, se začne obnavljati sam po naravni poti. Ponekod lahko traja tudi več desetletij, da zraste prvo drevo.
Profesor David Burslemi iz Univerze v Aberdeenu je izjavil, da je treba za boljše rezultate obnavljanja gozdov zvišati možnost preživetja novih sadik. Poleg tega omenjena študija, v kateri je sodeloval, opozarja tudi na bolj odgovorno gospodarjenje z obstoječimi gozdovi in njihovo ohranjanje, saj so rezultati tovrstnih projektov negotovi. Po drugi strani pa ohranjanje različnih vrst poskrbi za bogato in pestro razpoložljivost semen, ki se jih lahko uporabi za ponovno posaditev.
Kakšno odgovornost nosimo posamezniki?
Seveda lahko na individualni ravni govorimo o zmanjšanju porabe papirja ter izdelkov iz gume ali palmovega olja – toda resnica je da je vpliv posameznika na okolje zanemarljivo majhen v primerjavi z velikimi korporacijami, ki na dnevni ravni naročajo izvajanje golosekov in s tem ogrožajo ne le mnoge rastlinske, temveč tudi živalske vrste, ki prebivajo v njih. Etična potrošnja je odločitev vsakega posameznika.
Vsekakor pa je dobro, da se o uspešnosti takih in podobnih projektov izobrazimo, da vemo, kaj se dogaja na planetu. Govoričenje o apokalipsi in paničen strah pred neizbežnimi krizami nas ne pripeljeta nikamor. Seveda je strašljivo, da se obnovljivi viri ne morejo dovolj hitro obnavljati, da bi se prilagodili hitrosti naše konzumpcije. Zato lahko slednjo preprosto zmanjšamo in zavestno podpiramo in sledimo organizacijam in posameznikom, ki v naš prostor prinašajo inovativne okoljevarstvene rešitve. Če jih nismo zmožni podpreti z denarjem, naredimo to z našim glasom in pomagamo izobraziti svoje prijatelje in znance.
Novinar
