Že od malih nog nas učijo ločevati odpadke, embalažo v rumeni zabojnik, steklo v zelenega in papir v modrega. Odpadke ločujemo, a kaj se zgodi potem, ko jih odpeljejo? Vse, kar ločeno zberemo, se reciklira, kajne?
Pomen plastike
Plastika dandanes nima alternative in življenja brez nje si sploh ne znamo predstavljati. Narejena je, da traja desetletja, a 95 % plastične embalaže odvržemo in izgubimo že po kratkotrajni prvi uporabi. Polovica življenjskih potrebščin, ki jih uporabljamo vsak dan, je pakirana v embalažo, ki je ne recikliramo. Nedelujoč sistem predelave odpadkov in vse večje povpraševanje in proizvodnja plastike so doprinesli k stanju, ki bi ga lahko poimenovali embalažna kriza.
Usoda plastike v procesu reciklaže
Ko odpeljejo odpadke z našega praga ali zbirnega otoka, papir in steklo peljejo naravnost v reciklažo, mešana embalaža pa potuje v sortirnico. O usodi embalaže odloča trg – del gre v reciklažo, del pa na sežig.
Možno je reciklirati aluminij, železo, prozorne plastenke, barvne plastenke, HDPE plastiko (embalaža čistil, šamponov, olja), polipropilen (pokrovčki) ter tetrapake. Največ vreden je aluminij, iz katerega so narejene pločevinke pijač.
Da se izdelke iz plastike sploh splača dati v reciklažo, morajo dosegati dovolj visoko vrednost, vse ostalo gre v sežig. Sistem je odvisen od cene surovin na trgu. Primer so na primer jogurtovi lončki, ki gredo takoj v sežig, saj zaradi slabe kvalitete niso vredni toliko, da bi se jih splačalo reciklirati.
Problem reciklaže
Reciklirana plastika ne omogoča tako široke uporabe kot t. i. deviška plastika (izdelana iz nafte), zato je cena reciklirane plastike tudi za polovico manjša. Kot surovino je torej enostavneje in ceneje uporabiti novo plastiko in ne reciklirane.
Plastični odpadki in recikliranje v Evropi in Sloveniji
V Evropi recikliramo okoli tretjino plastičnih odpadkov. V zadnjih desetletjih se je proizvodnja plastike močno povečala. Leta 1950 je bilo na svetu proizvedenih 1,5 milijona ton, leta 2018 pa že kar 359 milijonov ton plastike. S tem se je povečala tudi količina plastičnih odpadkov.
V Evropi se največ plastičnih odpadkov porabi v sežigalnicah, kjer z njimi pridobivajo električno ali toplotno energijo, na drugem mestu pa je recikliranje. Okoli 25 odstotkov se jih odloži na smetišča.
Kar polovico plastike, ki jo z ločenim zbiranjem odpadkov namenimo recikliranju, izvozimo v države izven EU. Razlog zato je v pomanjkanju sredstev, znanja in kapacitet za spoprijemanje z velikimi količinami odpadkov. Evropa pravzaprav izvozi vse odpadke, ki se jih ne splača reciklirati. Do nedavnega so tako veliko količino plastičnih odpadkov izvažali na Kitajsko, saj je za svojo rast država potrebovala ogromne količine surovin. Vendar je Kitajska pred nedavnim uvoz plastičnih odpadkov omejila, kar je bil velik udarec ne le za Evropo, ampak tudi ZDA.
Odpadke so zato evropske države, med njimi tudi Slovenija, začele izvažati v druge azijske države, predvsem v Vietnam in Malezijo. Predelava odpadkov je v državah v razvoju zaradi nižjih okoljskih standardov namreč bistveno cenejša kot v razvitem svetu. Nelegalne predelovalnice plastike v teh državah vso plastiko, ki se je ne da predelati, sežgejo ali odložijo v reke. Ker se reke izlivajo v morje, to povzroča tudi kopičenje mikroplastike v oceanih.
Rešitev teh velikih problemov je večinoma v rokah velik podjetij, multinacionalk in držav, ki lahko z zakonodajo omejijo vpliv odpadkov na okolje. Nismo pa čisto nemočni, saj lahko vsak posameznik prispeva k čistejšemu planetu – uporaba izdelkov za večkratno uporabo, pametno nakupovanje, sodelovanje v čistilnih akcijah in osveščanje drugih so le nekateri primeri, kako lahko vsak prispeva k rešitvi.
Viri:
Novinar
