Bizarna dejstva o živalih: od glasbenikov do stonerjev

In izplen pojejo. Madagaskarski dolgoprstnež ima (nepresenetljivo) dolge prste, s katerimi tapka po drevesu in lovi ličinke. A očitno to ni vse. Znana človeška razvada nas pri ostalih sesalcih ne šokira preveč, vendar naš sredinec za razliko od te vrste lemurja navadno ne meri skoraj osem centimetrov in z njim ne dosežejo ustne votline. Lani so s sredincem v nosu na posnetku prvič ujeli samičko Kali – kako nerodno!

Enajst let podmorskih zvočnih posnetkov je razkrilo glasbeno industrijo kitov grbavcev. Vemo, da samci pojejo, da bi pritegnili samice. Avstralska ekipa raziskovalcev je poslušala 745 pesmi kitov, med katerimi so prepoznali enajst različnih stilov melodij. Vsako sezono je prevladala ena pesem, ki se je med populacijami kitov širila od zahoda proti vzhodu. Pri hitih je bilo včasih možno prepoznati vzorec pesmi iz prejšnje sezone, drugič pa so bile pesmi povsem nove. Glasbeni trend kitov na določenem območju se je zamenjal na dva do tri mesece!

Listne uši iz rastlin srkajo sok, odvečne sladkorje pa nato izločijo. Ta substanca je znana kot mana in tekne mravljam, ki so se izkazale za izvrstne kmetice. Izločki uši jim tako teknejo, da jih s tipalkami pripravijo do izločanja. Nekatere uši so že izgubile sposobnost samostojnega izločanja in so odvisne od tega »molzenja«. Odnos mravelj do uši je bolj podoben naši živinoreji kot pravi simbiozi. Ko ušem zmanjka hrane, jih mravlje peljejo do drugega vira in jih pri tem zavzeto branijo pred plenilci. Da pa uši, ki jim lahko zrastejo krila, ne bi odletele, jim mravlje potrgajo krila ali jim preprečijo odhod s pomočjo semiokemikalij.

Xenesthis immanis je kolumbijska vrsta ptičjega pajka, ki je popolno vizualno gradivo za nočne more vsakega arahnofoba. Veliki pajek se maločesa boji, ga pa strašno motijo nepovabljeni gostje. Ravno zato v svojem brlogu tolerira majhno nebogljeno žabo vrste Chiasmocleis ventrimaculata, ki v zameno pospravi mravlje in druge vsiljivce ter pred njimi ščiti jajčeca. Vse kaže, da so žabice zveste brlogu, ki ga sprva izberejo – znanstveniki so opazili, da jih z enim pajkom živi tudi več in da brloga ne zapustijo, tudi ko pajek zamenja dom. V primeru, da se pajek spozabi in se spravi na žabo, ima ta toksično kožo, zaradi katere si hitro premisli.

Riba napihovalka je znana po svojem strupu tetrodoksinu, za katerega nimamo protistrupa. Iz nje nastaja tudi specialiteta, jed fugu, ki jo pripravljajo le profesionalci po večletnem treningu čiščenja. Riba napihovalka se napihne, ko je ogrožena, recimo ob dotiku – ali v gobcu delfina, ki se jo odloči terorizirati. Na delfine strup, ki je za ljudi 1200-krat bolj strupen od cianida, deluje kot narkotik. Znanstveniki so opazovali mlade delfine, kako ribo napihovalko rahlo grizljajo, preden jo podajo naprej. Delfini so se po ritualu vedli kot v transu.

Na spletu ni težko najti slikovnega gradiva ljubkih vider, ki se med spanjem držijo druga druge, da ne odplavajo narazen. A kaj ko se za prikupnim obrazkom skriva prava pošast. Ne le, da je parjenje pri vidrah zelo agresivno znotraj vrste, posiljevalske nadloge se spravljajo tudi na druge živali. Samci se poslužujejo grizenja in držanja žrtve pod vodo – pri svojih samicah, pa tudi pri tjulnjih mladičih. Ti po brutalnem napadu pogosto poginejo.

Hobotnice so izredno pametna bitja, ki uporabljajo preprosto orodje in znajo z lovkami odpreti posodo s hrano. Pogosto pri lovu združijo moči z ribami, a lahko se zgodi tudi, da jih z udarcem odrinejo in preprečijo, da bi prve prišle do hrane. Še bolj zanimivo je, da so znanstveniki opazili hobotnice, ki z lovko »boksnejo« ribo brez jasnega razloga. Au.

Niki Hüll

Novinar