Medtem ko se svet upravičeno osredotoča na pandemijo covida-19, se planet kljub temu, da so promet, industrija in življenje obstali, še vedno segreva. Letošnje poletje na Antarktiki je bilo tako kot drugod po svetu rekordno.
Raziskava, objavljena v Global Change Biology, opisuje nedavni vročinski val na Antarktiki. Z začetkom v pozni pomladi vzhodno od Antarktičnega polotoka, je v naslednjih štirih mesecih obkrožil celino.
Vročinski val v najhladnejšem kraju na Zemlji
Antarktika je sicer izolirana od preostalega sveta, toda kar se tam zgodi, vpliva na celoten svet. Poganja stalen sistem globokega oceanskega kroženja morskih tokov, ki prenašajo oceansko toploto okoli planeta. Poleg tega, pa topljenje ledenih plošč prispeva k dvigu morske gladine. Toplejše je morje, hitreje izpodjeda ledeniški jezik, hitreje drsi v morje. Dna ledenikov so običajno pod morsko gladino, slana voda udari globlje v celino. Več podmazovanja, več drsenja, več topljenja – višja gladina.
Večina Antarktike prekrita z ledom, le na obalnih delih najdemo manjše oaze brez ledu. Ta območja skupaj zaznamujejo 0,44 odstotka celine pomembna žarišča za biološko raznovrstnost pingvinov in drugih morskih ptic, mahov, lišajev, jezer, ribnikov in z njimi povezanih nevretenčarjev.
To poletje je raziskovalna postaja Casey v oazi Windmill Islands doživela svoj prvi zabeleženi vročinski val. Tri dni so najnižje temperature ostale nad ničlo, dnevne maksimume pa nad 7,5 ° C.
24. januarja so zabeležili najvišjo vrednost 9,2 ° C, kar je skoraj 7 ° C nad 30-letno povprečno vrednostjo za ta mesec.
Prihod toplega vlažnega zraka med tem dogodkom je prinesel dež v običajno hladni puščavi, brez ledu na gričih Vestfold Antarktičnega polotoka. Topli pogoji so sprožili obsežne bazene staljene vode in površinske tokove na lokalnih ledenikih. Ti so skupaj s taljenjem zapadlega snega prispevali k visokim pretokom rek in poplavljanjem jezer.
Do februarja je bilo največ vročine skoncentrirane na Antarktičnem polotoku na najsevernejšem delu celine. Nova najvišja temperatura 18,4 ° C je bila zabeležena 6. februarja na argentinski raziskovalni postaji Esperanza na polotoku. Skoraj 1 ° C nad prejšnjim rekordom.
Tri dni pozneje je bil ta rekord zasenčen, ko so na brazilski postaji Marambio na otoku Seymour vzhodno od polotoka poročali o neverjetnih 20,75 ° C.
Kaj je povzročilo vročinsko valovanje?
Hitrost segrevanja zaradi globalne podnebne krize je na vzhodnem delu Antarktike na splošno počasnejša v primerjavi z zahodnim in Antarktičnim polotokom. To je delno posledica ozonske luknje, ki se tam pojavi spomladi že od 70–ih let naprej.
Luknja običajno okrepi vetrove, t.i. Jetstream nad Južnim oceanom, ki ustvarjajo sezonski ščit, ki varuje pred vdorom toplega zraka iz zmernejših krajev. Toda spomladi lansko leto je močno segrevanje stratosfere nad Antarktiko bistveno zmanjšalo velikost ozonske luknje. To je oslabilo ščit.
Za ogrevanje Antarktike so morda pomagali tudi drugi dejavniki v poznem letu 2019. Zaradi poznega umika indijskega monsuna, je bila voda v zahodnem Indijskem oceanu toplejša kot običajno. Zrak, ki se dviga iz teh in drugih toplih delov Tihega oceana, je zagotavljal vir energije, ki je spremenil pot vremenskih sistemov in pomagal ogrevati stratosfero.
Je segrevanje Antarktike dobro ali slabo?
Lokalizirane poplave so koristile nekaterim mahovom na brežinah Vestfold gričev, ki so bile pred tem sušne. Pred poplavo je bila večina mahov sivih in mrtvih, mesec dni pozneje pa je bilo opaziti poganjke in novo zelenje.
Glede na splošno hladne razmere na Antarktiki, je toplina morda koristila flori (mahovi, lišaji in podobno), ter mikrobom in nevretenčarjem. Vendar le tam, kjer je nastala tekoča voda. Območja v gričih Vestfold so poleti postala še bolj izpostavljena suši.
Visoke temperature so morda povzročile vročinski stres pri nekaterih organizmih. Antarktični mahovi in lišaji so pogosto temne barve, kar omogoča absorpcijo sončne svetlobe in ustvarja toplo mikroklimo. To je odlična strategija, ko so temperature tik pred zmrzovanjem, vendar se lahko pojavi toplotni stres, ko temperatura preseže 10 ° C.
Na otoku King George blizu Antarktičnega polotoka, so meritve pokazale, da so januarja 2019 površine mahu presegle 14 ° C le 3 % vsega časa, v letu 2020 pa se je to povečalo za štirikrat, na 12 %.
Na podlagi naših izkušenj iz prejšnjih anomalnih vročih antarktičnih poletij, lahko v prihodnjih letih pričakujemo veliko bioloških vplivov, tako pozitivnih kot tudi negativnih.
Najnovejši dogodek poudarja povezanost naših podnebnih sistemov. Od površja do stratosfere in monsunskih tropskih predelov do najjužnejše celine. V trenutni podnebni krizi se predvideva, da se bosta pogostnost in resnost stopnjevala in Antarktika ni imuna.
Novinar
