Paleontologi vsake toliko časa odkrijejo fosile, ki so tako bizarni, da jih je skoraj nemogoče razvrstiti. Eden od teh fosilov Tullimonstrum znan tudi kot pošast Tully. Pošast Tully je bila odkrita v 50. letih prejšnjega stoletja. Odkril jo je zbiralec fosilov Francis Tully, po katerem je 300 milijonov let staro bitje tudi dobilo ime.
Tujec iz oceanov
Od odkritja fosilov v Mazon Creeku v Illinoisu v ZDA, se je zvrstilo več različnih študij, ki so poskusile razjasniti, kam naj bi pošast Tully spadala. Na prvi pogled je Tully na videz podoben polžu, saj je imel mehko telo. Toda namesto ust ima bitje dolg tanek privesek, ki se konča z nečim, kar je videti kot par oprijemalnih krempljev. Potem so tu še oči, ki na pecljih štrlijo iz telesa.
Tully je tako nenavaden, da se znanstveniki ne morejo odločiti, ali gre za vretenčarja ali nevretenčarja. Z željo, da bi lahko opravili vsaj osnovno klasifikacijo tega nenavadnega bitja, so paleontologi opravili že mnogo študij. Večina teh študij se je osredotočila na videz nekaterih njegovih bolj izrazitih značilnosti. Ti vključujejo linearno značilnost fosila, ki se razlaga kot dokaz črevesja, svetle in temne pasove fosila in posebne oprijemalne kremplje v ustih. Nekateri so se lotili tudi pregleda Tullyjevih oči.
Raziskave oči
Ena od raziskav iz leta 2016 je trdila, da bi morali Tully uvrščati med vretenčarje, saj njene oči vsebujejo pigmentna zrnca (melanosome), ki so v očeh razvrščena na enak način kot pri vretenčarjih. To po mnenju paleobiologov naj ne bi bil preprečljiv dokaz, saj lahko takšna pigmentna zrnca najdemo tudi pri nevretenčarjih, na primer pri lignjih in hobotnicah.
Raziskava, narejena leta 2019, je študijo nadgradila. Raziskovalci so se namreč osredotočili na razmerje med cinkom in bakrom, ki ga lahko najdemo v melanosomih. Razmerje med cinkom in bakrom je namreč večje pri vretenčarjih kot pri nevretenčarjih. To odkritje so lahko uporabili tudi pri fosilih. Ko so analizirali kemijo Tullyjevih oči, so odkrili razmerje, ki bolj kaže na nevretenčarje. Vendar se je zapletlo, ko so pri analizi bakra ugotovili, da se le ta razlikuje tako od tistega pri vretenčarjih kot od tistega pri nevretenčarjih.
Druge raziskave
Victorija McCoy je ena od raziskovalk, ki se s skrivnostjo Tully ukvarja zelo zavzeto. Sodelovala je v študiji, ki je pošast Tully leta 2016 postavila ob bok ciklosomov, najbolje poznani predstavniki te skupine živali so pijavke. Nato pa je sodelovala še v študiji iz leta 2020, ki je odkrila, da je Tully bila sestavljena iz proteinov, kar je značilno za vretenčarje, ne iz hitina, ki bi Tully uvrstil bližje nevretenčarjem.
Najnovejša raziskava, ki je bila 16. aprila objavljena v reviji Palaeontology, je na podlagi 3D skeniranja več kot 150 fosilov pošasti Tully. To so naredili z namenom, da pridobimo 3D sliko anatomskih struktur živali. Ko so skenirali kremplju podoben prirastek, pa jih je čakalo zanimivo odkritje. Rezultati so pokazali, da so bile lastnosti, ki so bile prej uporabljene za trditev, da bi Tully lahko bil član ciklostomov, vključno z njihovimi zobmi in škržnimi vrečkami, napačno interpretirane. Zobje, analizirani v novi študiji, so imeli izbočene baze – za razliko od zob ciklostoma, ki so tanjši na dnu. Avtorji so tudi zaključili, da je tisto, kar se je zdelo škrge, pravzaprav le segmentacija v telesu.
Japonska raziskovalna ekipa trdi, da je najbolj prepričljiva segmentacija na glavi bitja. »Ta značilnost ni znana v nobeni liniji vretenčarjev, kar kaže na afiniteto do nevretenčarjev,« je dejal Mikami.
Dvomi se še niso razblinili
Victorija McCoy je bil navdušena nad uporabo 3D-slikovanja, ki so ga uporabili njeni Japonski kolegi. Vendar se z njihovimi zaključki ne more povsem strinjati. Trdi namreč, da so ciklostomi zelo raznoliki in da samo izbočenost zob ni dovolj natančen podatek za klasifikacijo. Opozorila je tudi, da se anatomija živali, ohranjenih v Mazon Creeku, ločuje in premika, kar bi lahko pojasnilo videz segmentacije.
»Morfologija v resničnem življenju se med fosilizacijo močno spremeni,« je dejala McCoy. »Če imate tisoč primerkov, lahko katero koli lastnost ohranite na sto različnih načinov.«
Nerešljiva uganka
Zaradi svoje nenavadnosti Tully buri veliko duhov v paleontološki stroki. Mnogi se ukvarjajo s skrivnostnim izgledom živali iz pradavnine. Zaradi svojih lastnosti bi bila pomemben dodatek katerikoli skupini živali, ki bi jim pripadala. Nedorečenost resničnih evolucijskih odnosov pošasti Tully je še povečala njeno priljubljenost, zaradi česar je na koncu postala državni fosil Illinoisa.
Zanimiva skrivnost torej še vedno ostaja nerazrešena in njeno mesto na evolucijskem mestu ostaja še trdno varovana skrivnost. Evolucija je velika mojstrica umetnosti in paleontologi se bodo še naprej trudili razvozlati, kje je dobila navdih za pošast Tully.
Novinar
