Začetek moje psihoterapevtske poti – izpoved študentke SFU Ljubljana

Moja psihoterapevtska pot se je začela pred tremi leti. Ob trenutnem pisanju, končujem tretji letnik fakultetnega študija psihoterapije na SFU Ljubljana. Sem tik pred zagovorom diplome.

Ob spominjanju mojih začetkov študija, me preplavijo občutki zmedenosti, praznine in teme. Želim namreč povedati, da so bile moje začetne predstave o psihoterapiji ter o samem študiju zelo zamegljene in slabo začrtane. Občutek imam, da se mi je zaradi narave prejšnjega študija – medicine, zdel študij psihoterapije na začetku še toliko bolj kaotičen in neoprijemljiv. Vendar sem se sčasoma prilagodila novemu načinu študijskega sistema in z radovednostjo zaplavala v meni neznano sfero novega znanja.

Zadnja tri študijska leta so pomenila zame velik premik, tako na strokovnem, kot osebnostnem področju. Vzrok je dokaj specifična narava študija, ki me je, hočeš nočeš, potegnila v svoje »brezno«. Nova znanja in spoznanja sem dobila tekom predstavljenih teoretičnih vsebin in praktičnih vaj znotraj fakultete ter v okviru obvezne psihosocialne prakse, ki sem jo kot študentka morala opraviti.

Čas dosedanjega psihoterapevtskega študija mi je prinesel različne teoretske koncepte. Moje pridobljeno medicinsko znanje se je na nekaterih področjih nadgradilo. Teorija se je dotaknila tako medicinskih kot psiholoških vsebin, kar je za delo bodočih psihoterapevtov sigurno zelo pomembna baza znanja. Teoretske vsebine so bile predstavljene na način, da so nas študente vedno znova in znova »silile« in usmerjale k razumevanju in predelavi najpomembnejših osebnih tem.

Praktične vaje, ki smo jih opravljali kot del študijskih obveznih vsebin, so bile igre vlog ter vikendi osebne izkušnje. Pri igrah vlog smo preigravali vloge klienta in psihoterapevta v parih. Vadili smo uporabo naučenih tehnik in poskušali razviti svojo intuicijo do sogovornika in njegovih vsebin. Učenje skozi igre vlog sem doživela kot zelo koristno. Naučila sem se povezovati znanja z različnih področij v kontekstu terapevtskega pogovora. Tako se je začetno laično razmišljanje, da je terapevtski pogovor podoben pogovoru z dobrim prijateljem, počasi razblinilo. Ta oblika praktičnega učenja ni pomenila zgolj uporabe naučenih znanj in tehnik, ampak tudi prepoznavanje samega sebe, svojih trenutnih prednosti in pomanjkljivosti.

Vikendi osebne izkušnje so bili zame še večji izziv. Potekali so na način skupinske terapije, kjer smo se drug pred drugim razkrivali in prepoznavali svoje šibke, občutljive točke, obenem pa se naučili empatičnega poslušanja in vživljanja v vsebine drugih. Na začetku mi je bila skupinska dinamika rahlo tuja. Imela sem pomisleke o njeni učinkovitosti za naš učni proces, vendar se je čez čas izkazalo, da so moji dvomi neupravičeni. Vikende sem namreč res doživela kot osebnostni preporod. Zaradi dobrega usmerjanja vodstva skupine, sem vsako »spremembo« v skupini poskušala analizirati in ovrednotiti njen pomen, tako zame kot za druge.

V okviru opravljanja obvezne psihosocialne prakse, je vsak od študentov doživel nekaj svojevrstnega, saj smo to opravljali v različnih inštitucijah. Moje delo je vključevalo predvsem delo z otroci in mladostniki. Tudi ta oblika študijske obveznosti je doprinesla k mojemu učenju. Bila sem postavljena v različne situacije in preizkušnje, ki so od mene zahtevale ustrezno ravnanje. Če sedaj preletim v mislih celotno prakso, ugotavljam, da sem včasih odreagirala neustrezno. Kljub temu pa sem prepričana, da so taki spodrsljaji zelo dobrodošli in pomembni za moj učni proces. Izpostavila bi, da so mi otroci in mladostniki pomagali pri prepoznavanju lastnih nepredelanih vsebin iz teh razvojnih obdobij, kar sem doživela kot velik izziv, s katerim se bom v prihodnosti aktivno spoprijela in se tako približala vrlinam, ki jih mora imeti dober psihoterapevt.

Čeprav bi želela čim prej začeti delati s klienti se zavedam, da sem šele na začetku poti. Pred menoj je še zajeten del specializacije, magistrski študij, osebna izkušnja in dolgotrajna študijska psihoterapevtska praksa pod supervizijo. Tako dolga študijska pot, ki združuje teorijo, lastno terapevtsko izkušnjo in prakso pod supervizijo, omogoča bodočim psihoterapevtom, da se tekom študija tudi osebnostno formiramo. Vsak zakaj ima svoj zato, tudi v psihoterapevtski edukaciji.

Kristina Žbogar, študentka dodiplomskega študija Psihoterapevtske znanosti na SFU Ljubljana

Univerza Sigmunda Freuda Dunaj – podružnica Ljubljana

ambulanta@sfu-ljubljana.si | +386 1 425 44 33 | Spletna stran

V okviru svoje študijske prakse odgovarjajo študenti SFU Ljubljana, pod strokovnim mentorstvom izkušenih psihoterapevtov Psihoterapevtske Ambulante SFU. Če potrebuješ poglobljeno pomoč, nudi Ambulanta SFU različne oblike psihoterapije.