Za vikend se nam obeta še kopica filmov, danes pa tudi konferenca in pogovor z režiserjem filma H4z4rd!
Upamo, da se nam boste lahko tudi tokrat pridružili na vsakoletni Konferenci kultnega filma. V veliko veselje nam je, da sta letos spet z nami dve akademski stalnici Kurje polti, dr. Alexia Kannas (RMIT, Melbourne) in dr. Steve Jones (Northumbria University). Vem, da sta tako kot jaz počaščena, da sodelujeta na 10. obletnici festivala. Alexia bo v svojem predavanju raziskovala, kako je v 90. letih prišlo do na videz nenavadnega trka: industrijska glasba in navdušenje tega desetletja nad neo-noir filmom sta se nekako sprijela in ustvarila obilo zelo uspešne filmske glasbe. Steve pa bo obdelal načine uvajanja inovacij in sprememb v žanr grozljivke – na videz paradoksalno – z odvzemanjem in zgoščanjem tega, kar pričakujemo, da bomo videli, in ne z ustvarjanjem novih (in dozdevno »izvirnejših«) prvin.
Padajoče spirale: neo-noir in pop industrijska filmska glasba 90. let
Dr. Alexia Kannas, Univerza RMIT (Melbourne, Avstralija)
Močno stilizirana najavna špica Kyla Cooperja za neo-noir Sedem Davida Fincherja je leta 1995 orala ledino. Vpliv njenih spraskanih površin in tipografske dekonstrukcije je bilo čutiti še desetletja dolgo, tako v filmu kot širše v grafičnem oblikovanju. Toda fizično kakovost podob te sekvence modulira remiks uspešnice Closer skupine Nine Inch Nails. Mehanski ritem ter ublaženo škripanje in cviljenje v pesmi napovedujejo nasilje, ki bo sledilo v pripovedi, hkrati pa umeščajo Sedem v kulturni moment, ko je industrijska glasba z vzponom »industrijskega popa« prodirala v mainstream. Glasba za neo-noir filme 90. let predstavlja ta prehod z obrobja v mainstream s skupinami kot NIN, Marilyn Manson, Ministry in Rammstein ter njihovo glasbo za kriminalke, kot so Stekli psi (Reservoir Dogs, Quentin Tarantino, 1992), Vran (The Crow, Alex Proyas, 1994) in Izgubljena cesta (Lost Highway, 1997) Davida Lyncha. Predavanje se posveča zlivanju industrijske glasbe in neo-noir filma v 90. letih ter raziskuje, kako se je ta simbioza izkazala za finančno smotrno in kako zvok popularne industrijske glasbe vpliva na strukture ustvarjanja pomena v neo-noir žanru.
Dr. Alexia Kannas je predavateljica filmskih študij na Univerzi RMIT v avstralskem Melbournu. V raziskovalnem delu se posveča vidikom kultnega filma, filmske igre, glasbe in zvoka ter filmskega prostora. Je avtorica monografij Deep Red (Columbia University Press/Wallflower, 2017) in Giallo!: Genre, Modernity and Detection in Italian Horror Cinema (State University of New York Press, 2020).
Odštevanje in zgoščanje v sodobni neodvisni grozljivki
Dr. Steve Jones, Univerza Northumbria (Newcastle, VB)
Da bi prepoznali, kateremu žanru neki film pripada, se gledalci zanašajo na žanrske konvencije. Slednje jim pomagajo predvideti in pravilno dekodirati avtorjevo namero in estetske izbire, da se lahko nanje ustrezno odzovejo. Toda v zadnjem času številni neodvisni režiserji grozljivk v žanr vnašajo igrive inovacije prav s tem, ko se poigravajo s konvencionalnimi pričakovanji. Za izhodišče vzamejo standardni zaplet grozljivke, nato pa odstranijo ali zgostijo na videz bistvene komponente. Tovrsten pristop je še posebej zanimiv, saj inovacijo navadno enačimo z dodajanjem in ne odvzemanjem ali odštevanjem. Za ilustracijo bosta predstavljena dva filma, ki uporabita isti tip standardnega zapleta grozljivke – najstnike med taborjenjem v gozdu nekdo postopoma mori –, a se na različen način poigrata s pričakovanji publike. Nisem prišel umret sem (I Didn’t Come Here to Die, 2010) se na primer znebi lika morilca, ki ga v takšni zgodbi najbolj pričakujemo. Sliši se absurdno, saj tak pristop odstrani na videz bistveno komponento podžanra (morilca), toda narativna struktura žanra ta pristop hkrati naturalizira: filmi, kot je Nisem prišel umret sem, med kopičenjem trupel postopoma »odštejejo« vse glavne igralce, v finalnem obračunu pa je običajno odstranjen še sam morilec. Drugačen princip odštevanja ilustrira film Tudi umor ljubi morilce (Murder Loves Killers Too, 2009), ki vzame za izhodišče podoben zaplet, toda domala vse umore stlači v prvo tretjino filma. Ko na ta način zgosti standardni zaplet, gledalci ne morejo več enostavno predvideti, kaj bo sledilo v nadaljevanju – zato se večina filma razvije kot presenečenje. Ko nadeneta novo preobleko arhetipskim narativnim strukturam žanra, ta dva filma pokažeta, da lahko grozljivke s še tako obrabljenimi zapleti porajajo nove perspektive.
