Kot je mogoče razbrati že iz mojega prejšnjega članka, želim deliti svojo izkušnjo na praktičnem usposabljanju Erasmus+ v Angliji. Če sem se v prejšnjem prispevku osredotočil na tragikomiko zapletov, povezanih s samim prihodom, bom tokrat pisal o primerjavi študentskega življenja v Sloveniji in Združenem kraljestvu, sploh v luči ukrepov, povezanih s pandemijo.
Samo življenje v Angliji od prihoda do sedanjega trenutka je potekalo precej zaznamovano z epidemičnimi razmerami in temu ustreznimi ukrepi. Moram pa priznati, da se je kljub zaprtju trgovin z nenujnim blagom, restavracij, barov in javnih ustanov, omejevanju združevanj in omejevanju potovanj znotraj države na nujna, vsakodnevno življenje zdelo bolj sproščeno (morda celo razpuščeno) kot v Sloveniji. Tukaj ni bilo policijske ure; za nadzor nad spoštovanjem ukrepov se je zdelo, da praktično ne obstaja, nad čimer sem bil precej presenečen (z izjemo zgodbe, ki sem je slišal: za novo leto, ko je bilo praktično vse prepovedano, so se prirejale študentske zabave, saj se je kazen tisočih funtov zdela smešno nizka, ko se je porazdelila med 20 ali 30 udeležencev). Kateri pristop je boljši, lahko vsak sodi sam, vsekakor pa je treba v ozir šteti tudi geografsko-demografske specifike držav. Pod črto pa je bilo število žrtev primerljivo v obeh državah. Kar pa se tiče potovanj v druge države, menim, da se je Velika Britanija v primerjavi s Slovenijo še bolj »zaprla«; omejitve so bile vsaj po mojem občutku večje.
Ob primerjavi študentskega življenja nasploh pa sem zasledil kar nekaj razlik, predvsem v socialnem statusu študentov. Pogovori s tukajšnjimi študenti so mi paradigmatično predočili, kako hvaležni smo lahko Slovenci za možnost univerzitetne izobrazbe, ki te ne zadolži, še preden začneš prav živeti, in ker ne jasno favorizira študentov, ki prihajajo iz premožnejših okolij in si plačljiv študij lažje privoščijo. Ob primerjavi s tukajšnjim sistemom se zdi, kot da ne znamo biti slovenski študentje dovolj hvaležni za vse socialne ugodnosti, ki nam jih nudi naša država poleg osnovnega brezplačnega šolstva – od subvencioniranih študentskih domov, štipendij, študentskega (samo) organiziranja pa vse do študentskih bonov. Ravno zaradi odsotnosti slednjih sem bil primoran začeti razvijati svoje kuharske sposobnosti, saj je predpripravljena hrana ali hrana v restavracijah zelo draga. Na koncu se je to izkazalo zelo prikladno, saj sem kuhanje vzljubil do te mere, da je preraslo v hobi in prostočasno dejavnost. Tudi nastanitve se precej drage – za občutek: v Sloveniji je povprečna cena za študentski dom okoli 100 evrov na mesec; tukaj gre od 660 evrov štipendije Erasmus+, ki jo prejemam na mesec, okoli 450 evrov samo za sobo, kar je za tukajšnje razmere izjemno »poceni«, saj je večina nastanitev precej dražjih (enostavno bi za povprečno sobo lahko odštel okoli 800 evrov).
Kot študent na izkušnji v okviru programa Erasmus+, ki poteka pod okriljem Evropske komisije, lahko prepričljivo trdim, da pomeni izstop Združenega kraljestva tudi iz tega programa (česar niti ni bilo za pričakovati) veliko izgubo tako za vseevropski izobraževalni, raziskovalni in akademski prostor, še bolj pa za britanskega, še posebej v luči trenutnih evropskih in svetovnih političnih razmer, kjer so številne, tudi demokratične družbe na udaru kriznih razmer, kar poostreno ustvarja ugodno politično vzdušje za razvoj nacionalizmov, ki so v številnih državah (na žalost ponovno) že kar nekaj let v vzponu. Odpovedati se vseevropskemu programu na neki način pomeni tudi zavestno oddaljevanje od evropskega duha povezovalnosti, idej mutualističnega sobivanja različnih narodov in kultur, prostega pretoka in izmenjave znanja ter predvsem mednarodnih človeških solidarnosti in sodelovanja. Britanski izstop iz programa Erasmus+ se zdi v kontekstu 35. obletnice vzpostavitve programa še toliko bolj tragičen, saj je imel ta program v svojih 35 letih na voljo obilico časa za zorenje in izpopolnjevanje, česar Britanci s svojo popolnoma novo vzpostavljeno alternativo (t. i. Turingovim programom) ne bodo mogli tako hitro doseči, kaj šele preseči. Kot eden izmed poslednjih študentov programa Erasmus+ v Angliji, kot predstavnik vrste, ki je politično obsojena na izumrtje, mi je tragika izstopov toliko bolj blizu.
Anže Šumah
Največja mladinska organizacija na Koroškem, ki že od leta 1952 skrbi za pravice koroških študentk in študentov!
