»Fant, s katerim sva skupaj že tri leta, živi v tujini. Prvo leto sva živela skupaj, saj sva se spoznala na izmenjavi, potem pa sva nadaljevala zvezo na daljavo. Ko sva se ravno nekako navadila na to, da se vidiva na približno tri mesece, je prišla covid pandemija in nama obrnila življenje na glavo. V enem letu sva bila skupaj le dva tedna lani poleti. Od takrat se nisva več videla. Grozno mi je, ker ne vem koliko časa bo to stanje še trajalo in kdaj se bova lahko spet videla. Zdi se mi, da sva vedno bolj vsak zase. Včasih ne vem več, ali ima lahko takšna zveza sploh neko prihodnost…«
M.
Pozdravljena M., hvala za tvoje pismo. Res je, pandemija je prinesla veliko težkih sprememb, še posebno pa je prizadela zveze na daljavo, kot je vajina. Živeti daleč drug od drugega je že samo po sebi velik izziv, v času omejitev gibanja pa je postalo prava preizkušnja, ki marsikateri odnos na daljavo postavi pod vprašaj. Povsem razumljivo je, da se kdaj pa kdaj srečuješ z dvomi glede vajine prihodnosti – pravzaprav to ni nujno slabo, saj nam lahko tovrstna vprašanja pomagajo pri tem, da smo v stiku s sabo in res premislimo o tem, kaj si v življenju želimo. Namreč to, da gremo naprej po starih tirnicah le iz navade oziroma po inerciji, ne da bi se vmes vprašali, kam sploh te tirnice vodijo, lahko na neki točki postane celo destruktivno.
Glede tega, ali sta s partnerjem pripravljena v tej zvezi vztrajati kljub trenutnim težkim razmeram, bosta morala vsak zase premisliti in se o tem pogovoriti. Mogoče najprej nekaj spodbudnih besed o ohranjanju intimne vezi kljub razdalji. Zveze na daljavo niso same po sebi obsojene na neuspeh – v bistvu imajo podobne šanse, da jim uspe kot ostalim. V študiji o tovrstnih zvezah so raziskovalci ugotovili, da doživljajo pari, ki živijo narazen, podobno ali celo višjo stopnjo zadovoljstva, dobre komunikacije in intimnosti. Kaj pa je tisto, kar naredi razliko med uspehom in neuspehom? Rezultati študije kažejo predvsem na en element – in sicer pozitivna naravnanost parov bistveno pripomore k boljši komunikaciji in na splošno dobro vpliva na vse dejavnike, ki napovedujejo dolgotrajni obstoj zveze (Dargie, Blair, Goldfinger in Pukall, 2015).
Je pa uspeh odvisen od tega, kako dobro se zna par spopadati z edinstvenimi izzivi, ki jih prinaša življenje narazen. Najpogostejši so:
- Strah pred tem, da bi »zamudili« pomembne trenutke v partnerjevem življenju zaradi fizične oddaljenosti.
- Težave v komunikaciji (predvsem, če gre za pisno izmenjavo).
- Ljubosumje in pogajanje okrog drugih odnosov.
- Soočanje z intenzivnimi emocijami, do katerih pride zaradi nenaslovljenih občutkov, kopičenja neizrečenih vsebin, šumov v komunikaciji…
- Finančne težave, povezane s potovanji/obiski.
- Previsoka pričakovanja v zvezi s srečanji v živo.
Kaj lahko torej naredimo zato, da te morebitne težave sproti rešujemo ali pa se jim celo izognemo? Kako lahko zvezo na daljavo negujemo in krepimo? Kot smo že omenili, veliko pripomore dobra komunikacija. Kar se tega tiče smo precej na boljšem kot pred kakim desetletjem, saj imamo na voljo veliko pripomočkov, s katerimi lahko zastonj komuniciramo s celim svetom. Kakovosten pogovor lažje steče preko videoklica ali klica kot pa preko pisnih sporočil. Najbolje je, če se partnerja vsaj okvirno dogovorita, kdaj in koliko časa si bosta vzela za pogovore, saj na dolgi rok se ne izteče, če se slišita le takrat, ko imata oba par minutk časa.
Pomembno je tudi, da smo drug za drugega prisotni kljub temu, da fizično nismo zraven – da smo kar se da odzivni na partnerjeve potrebe in izkoristimo čimveč priložnosti, da se z njim povežemo. V intimni zvezi se bolj ali manj ves čas vrtimo okrog enega temeljnega vprašanja: »Ali boš tu zame?«. Čeprav se pri zvezi na daljavo to sliši kot paradoks, je ta občutek ravno tako pomemben kot pri ostalih zvezah, le najti je treba alternativen način, s katerim lahko drug drugemu izrazimo bližino, zanimanje, sočutje in zaupanje. Če ima na primer partner pomemben sestanek v službi, mu dajmo vedeti, da mislimo nanj in se iskreno pozanimajmo, kako mu je šlo. S tem, da vključimo partnerjeve vsakdanje izzive (in seveda tudi lepe trenutke) v naš dan, bo fizična razdalja manj občutna. Prav tako je ključno, da drug drugega podpiramo v osebnem razvoju – čeprav poteka ločeno.
V tvojem pismu naslavljaš še eno pomembno temo, in sicer vprašanje o skupni perspektivi. Praviš, da včasih ne veš več, če ima lahko takšna zveza lahko sploh prihodnost. V vsaki zvezi se je dobro kdaj pa kdaj ustaviti in se vprašati: Kam greva? Kaj si želiva? Kaj potrebuje vsak izmed naju in kako lahko to uskladiva? Kakšna bo najina skupna pot? Mislim, da je tudi za vaju napočil trenutek, da se posvetita tem vprašanjem in se o njih iskreno pogovorita. Če bosta ugotovila, da je vajina želja po nadaljevanju skupne poti še vedno živa, bosta našla način, kako povezati vajina svetova.
Vse dobro!
Nina Grudina, magistrska študentka Psihoterapevtske znanosti na SFU Ljubljana, specializantka Sistemske psihoterapije
V okviru svoje študijske prakse odgovarjajo študenti SFU Ljubljana, pod strokovnim mentorstvom izkušenih psihoterapevtov Psihoterapevtske Ambulante SFU. Če potrebuješ poglobljeno pomoč, nudi Ambulanta SFU različne oblike psihoterapije.
