Pozdravljeni,
Že kar nekaj časa se odločam, da bi poiskala pomoč, ampak do zdaj nisem imela dovolj poguma. Bom poskusila najprej tukaj. V tretjem letniku gimnazije so se začele težave s hrano, in sicer sem vsak dan veliko preveč pojedla in potem bruhala. Zdaj ne bruham več, ampak se še vedno pogosto dogaja, da se ne uspem kontrolirati in veliko preveč pojem, da mi je potem slabo… Zredila sem se za 9 kg in se počutim grozno. O tem ne ve nihče… zelo pazim, da me noben ne vidi, ker me je sram. Doma sicer vedo, da nekaj ni v redu, ampak ne rečejo nič. Rada bi se rešila tega problema in spet pridobila kontrolo nad tem, kar spravim vase. Ne morem več tako naprej. Že vem, da bo zdaj med izpitnim obdobjem še težje… ko sem nervozna se še težje ustavim. Rada bi tudi vedela, če je to prehranska motnja in katera. Hvala za pomoč.
Anonimno
Pozdravljena,
Veseli me, da si zbrala dovolj poguma in izpostavila, kar te muči. To je že prvi korak na poti do reševanja težav! Verjamem pa, da ni bilo enostavno, saj že dolgo časa skrbno čuvaš skrivnost, ki navadno povzroča veliko občutkov sramu, krivde, bolečine in nemoči. S tem si se v teh letih soočala čisto sama, zdaj pa se zavedaš, da je preveč in rabiš pomoč. Tukaj lahko najdeš nekaj podpore, informacij, nasvetov – vendar je za takšno stisko priporočljivo, da razmisliš tudi o obisku psihoterapevta, ki bi te lahko osebno spremljal na poti reševanja težav s hrano.
V svojem pismu med drugim sprašuješ, ali imaš prehransko motnjo. Po tvojem opisu sodeč bi lahko rekli, da obstajajo znaki prisilnega oziroma kompulzivnega prenajedanja, v angleščini »binge eating disorder«. Za to motnjo so značilni sledeči simptomi:
- Oseba se prenajeda naskrivaj, saj jo je sram, da bi jo kdo videl.
- Epizode prenajedanja so pogoste, in sicer se pojavljajo vsaj enkrat tedensko v zadnjih treh mesecih.
- V kratkem času je oseba sposobna pojesti veliko več, kot bi pojedel povprečen posameznik.
- Oseba ima občutek, da nima nadzora nad tem, kar se dogaja in na količino vnešene hrane.
- Potreba po prenajedanju se pojavi tudi, če ni lakote.
- Oseba nadaljuje s prenažiranjem kljub občutku sitosti in večkrat še po tem, ko ji postane slabo.
- Po epizodi prenajedanja se pojavijo občutki krivde, obupa in gnusa (kar včasih vodi v samokaznovanje).
Potreba po kompulzivnem prenajedanju se večkrat pojavi predvsem takrat, ko si pod stresom ali pa si tako ali drugače izpostavljena intenzivnejšim občutkom. Tudi sama omenjaš, da bo med izpitnim obdobjem težje ohranjati nadzor nad hrano. Funkcija prenajedanja je namreč med drugim tudi ta, da »regulira« razna čustvena stanja, pa čeprav na nefunkcionalen način. V primeru, da bi se odločila za psihoterapijo, bi lahko delala na tem, da bi se naučila prepoznavati in se soočati s svojimi čustvi ter jih uravnavati na bolj zdrav način. Počasi bi avtomatično dejanje – prenajedanje izgubilo na moči, saj bi obstajale druge (boljše) alternative soočanja z vsakdanjimi življenjskimi izzivi.
O kompulzivnem prenajedanju, ki velja za dokaj razširjen pojav, je bilo napisanih veliko knjig in priročnikov, v katerih je mogoče najti cel kup uporabnih strategij. Večinoma se vse vrtijo okrog tega, kaj lahko kot posamezniki naredimo, da preprečimo epizodo prenajedanja (torej delujemo preventivno). Zelo uspešna knjiga za samopomoč pri prenajedanju je »Overcome binge eating- second edition«, ki jo je leta 2013 napisal znani psihiater in raziskovalec Christopher Fairburn. Mnogi so v tej knjigi našli koristne informacije in podporo pri premagovanju prenajedanja.
Med dolgoročnimi strategijami, ki jih priporoča stroka, velja najprej omeniti pomembnost redne in uravnotežene prehrane. Izogniti se je treba restriktivnim dietam in prenizkem vnosu kalorij (za katerega se posamezniki pogosto odločijo ravno zaradi občutkov krivde po epizodah prenajedanja); zaradi takšnih diet so napadi lakote in posledični napadi na hladilnik le pogostejši. Ključno je tudi to, da svojo pozornost usmerimo na izboljšanje zdravja, ne pa na hujšanje. Če stremimo le k izgubi kilogramov, se zlahka znajdemo v začaranem krogu stradanja in prenajedanja, ki se nikoli ne prekine. Še najbolj pomembno pa je, da se naučimo prepoznati sprožilne dejavnike (triggerje), ki vodijo do epizod prenajedanja. Kateri občutki, duševna stanja, interakcije, dogodki, stresorji in odnosi sprožijo v tebi potrebo po prenajedanju? Marsikdo ob tem odkrije, da v resnici ni lačen, pač pa neslišan, neviden, nepomemben, osramočen, anksiozen, depresiven…
Mnogim posameznikom pomaga, če omejijo količino hrane, ki jo imajo na voljo doma. Na ta način se lažje izognejo nekontroliranemu prenajedanju. Tudi preusmerjanje pozornosti na druge stvari je lahko način, s katerim se v danem trenutku uspemo znebiti potrebe po vnašanju hrane. Na daljši rok pa je bolj smiselno, da delamo na krepitvi virov oziroma poiščemo alternativne vire ugodja, ki niso vezani na hrano. Pri številnih posameznikih se je izkazalo, da je pri tem zelo pomagala fizična aktivnost. Ko se znajdemo pred epizodo prenajedanja in se nam zdi, da se nikakor ne moremo ustaviti, pa lahko prakticiramo vizualizacijo valovanja: ta močna potreba, ki se nam zdi nepremagljiva, je kot val, ki se dviga, dviga in dviga, toda na neki točki se začne spuščati. Tako na neki točki tudi potreba po prenajedanju začne popuščati, če smo le zmožni počakati, da se umiri. Tudi izklop t.i. »avtomatskega pilota« je lahko pomemben korak, ki pomaga pri tem, ko se epizoda prenajedanja že začne. Če ozavestimo, kar se dogaja, lahko namerno prenehamo tudi v primeru, da smo že začeli jesti. Prenajedanje ni ena sama velika odločitev, toda skupek številnih malih odločitev – vsak grižljaj je ena izmed teh.
Draga anonimna, upam, da si ob teh besedah našla nekaj zase, predvsem pa ti želim, da bi zbrala še kanček poguma in poiskala strokovno pomoč.
Nina Grudina, magistrska študentka Psihoterapevtske znanosti na SFU Ljubljana, specializantka Sistemske psihoterapije
V okviru svoje študijske prakse odgovarjajo študenti SFU Ljubljana, pod strokovnim mentorstvom izkušenih psihoterapevtov Psihoterapevtske Ambulante SFU. Če potrebuješ poglobljeno pomoč, nudi Ambulanta SFU različne oblike psihoterapije.
Nina, stokrat hvala za napisano! Avtorici pisma pa bi samo želela sporočiti, da ni sama. Tudi jaz imam podobno izkušnjo in se še vedno ‘borim’ s kompulzivnim prenajedanjem. Prav tako pri meni za to ne ve nihče. Če sem v družbi ali pa precej zaposlena preko dneva sploh ne utegnem misliti na absurdne količine hrane, kadar pa mi je dolgčas in/ali sem sama je pa ‘game over.’ Sicer se trudim redno gibati, ampak težko je odteči/odtrenirati za enormne količine kalorij v enem dnevu, dan za dnem. Ampak verjamem, da nama bo uspelo – če ne uspeva sami končat te spirale navzdol, pa upam, da bova zbrali dovolj poguma da pomoč poiščeva pri terapevtu. Hvala, ker si si upala spregovoriti o tej temi. Lepo je vedet, da tudi jaz nisem sama 🙂