Čeravno morda še vedno kdo misli, da rosé vina dobimo tako, da preprosto zmešamo rdeče in belo vino skupaj, temu ni tako! Vsaj v Evropi ne. Pridelava roséjev je bolj kompleksna.
Da bi razložili, kako pridelujemo rosé, velja morda najprej pojasniti pojem maceracije. Izraz označuje namakanje grozdnih kožic in preostalih trdih delcev (pečk, pecljev), v vinu po tem, ko je enkrat končano alkoholno vretje in alkohol deluje v funkciji topila, ki poskrbi za izločanje barvil, taninov in arom iz grozdnih kožic. Nadalje moramo vedeti, da je grozdni sok vedno bele barve, tudi pri rdečih sortah grozdja. Rdeča vina torej svojo barvo dobijo iz grozdnih jagod, medtem ko se te namakajo v lastnem soku oz. med procesom maceracije. No, sedaj pa smo tudi že skoraj pri razkritju skrivnosti pridelave roséjev.
Vina rosé pridelujemo izključno iz rdečega grozdja (izjema so nekateri rosé šampanjci), pri čemer je trik v trajanju postopka maceracije. Za razliko od rdečih vin, pri katerih maceracija traja tudi več dni ali celo tednov, je proces maceracije pri vinih rosé krajši. Grozdje na kožicah pustijo le nekaj ur, redko dlje kot 24 ur. Od trajanja maceracije je odvisen tudi končni odtenek roséja – ti se gibljejo od nežno bakrenega, prek čebulnega in svetlorožnatega, pa vse do skoraj češnjevo rdečega. Poleg postopka preproste maceracije je v Evropi uveljavljen še en način priprave roséjev in sicer postopek »krvavenja«. Pri tem po nekajurni maceraciji vinar iz posode odtoči približno 15 % mošta, iz odtočenega mošta pa nato s pomočjo izbranega postopka, npr. samotoka (tj. soka, ki priteče iz zmečkanega oz. zmletega grozdja pred stiskanjem), izdela rosé.
Razburljiva zgodovina roséjev
Kljub temu, da trenutno veljajo za modno muho, se je zgodovina roséjev pravzaprav pričela že v stari Grčiji. Stari Grki so namreč prisegali na razredčeno vino, saj pijano razgrajanje tedaj nikakor ni veljalo za čednost. Rimljani so bili tisti, ki so prvi začeli izdelovati oz. razlikovati rdeča in bela vina. Ta so sčasoma postala priljubljenejša od roséjev povsod po svetu razen v francoski provinci Provansi, od koder še danes prihajajo najkakovostnejša rožnata vina.
Do nedavnega preobrata in ponovne priljubljenosti roséjev je prišlo v sedemdesetih in osemdesetih letih v sončni Kaliforniji. Takrat so bila v Kaliforniji izjemno popularna bela vina. Ker pridelovalcem belega grozdja ni uspelo proizvesti dovolj belih jagod, da bi zadostili povpraševanju, so morali poseči po pripravi lahkih belih vin iz rdečega grozdja – ta so bila na koncu svetlo roza barve, kljub temu pa so jih označevali za bela.
Danes so roséji ponovno trendi. Veljajo za sveža, lahkotna in nežna vina, ki ne konkurirajo hrani oziroma jih lahko uživamo celo brez spremljave hrane. V naši deželi je ponudba rožnatih vin pravzaprav precej bogata, iz različnih sort grozdja (npr. refošk, cabernet sauvignon, merlot, modri pinot, modra frankinja …) ga pridelujejo vinogradniki po vsej državi.
In če potrebujete navdih: priporočamo Rosé iz Vinske kleti Zlati grič. Pridelan je iz sorte modra frankinja in je vedno prvo vino v ponudbi tekočega letnika. Vino je živahne rožnate barve, aroma je intenzivna, sadna. Svežina je uravnotežena z zaokroženim, elegantnim, sadnim in dolgotrajnim pookusom.
