Sabina Štrubelj je popotnica in pisateljica, ki s svojimi knjigami že nekaj let razveseljuje slovenske bralce. V svojih delih se posveča ljubezenskim zgodbam in odnosom, tako prijateljskim, družinskim kot romantičnim. Življenje živi po svojih pravilih in nadvse rada odkriva skrivnosti afriške celine. Z nami se je pogovarjala o svojem procesu pisanja, skrivnostih samozaložbe in svojih študentskih letih.
Veliko potuješ, nazadnje si bralce na Instagramu razveseljevala s slikami iz Afrike. Obstaja kaka posebna država ali kraj, ki se ti je še posebej vtisnil v srce?
Vsaka država, vsak kraj se mi vtisne v srce. Vedno pridem nazaj malo večja, malo modrejša, malo zrelejša. Res mi ni žal nobenega evra, vloženega v potovanja, čeprav sem na neki točki v življenju, da bi prihranila za potovanja, vsak dan jedla špagete iz Lidla s paradižnikovo omako.
Če bi morala izbrati del sveta, ki me je zares prevzel, pa je to gotovo afriška celina. Težko se odločim med čudovitimi barvami namibijske pokrajine in zeleno, po zemlji dišečo naravo Ugande. Res je, kar pravijo – da v Afriki pustiš srce. Odkar sem bila prvič tam, me ves čas vleče nazaj. Poleg afriških držav me je zelo očarala še Kuba s svojim živahnim utripom in najlepšim morjem, kar sem ga videla v življenju. Posebno mesto v mojem srcu pa ima tudi Kreta, ker je bilo to moje prvo in doslej edino solo potovanje, ki mi je verjetno od vseh največ dalo. Nujno moram spet kam sama!
Svoje knjige si izdala v samozaložbi. Obstaja kak poseben razlog za ta korak, si želela popoln nadzor nad celotnim procesom objave knjige?
Moj prvi roman Hotel Lavanda je najprej izšel v založbi, čeprav sem že takrat kolebala med založbo in samozaložbo. V svoji magistrski nalogi sem namreč raziskovala različne primere samozaložnikov v Sloveniji in po svetu in sem svoja odkritja že vse odtlej želela preizkusiti v praksi. Poleg tega sem več let delala v založništvu, tako sem postala nekako očarana nad celotnim procesom, v katerem neobdelan rokopis postane knjiga, ki jo lahko povohaš in jo držiš v roki.
Drugega romana, Sive dame, zato nisem več nikomur ponudila; že v štartu sem se odločila, da jo bom izdala sama. Roke so se mi tresle, ko sem tiskarju potrdila ponudbo z vrtoglavim zneskom, ki ga takrat sploh nisem imela na računu. Bilo me je neskončno strah in čeprav sem posel poznala, je bil zame to vseeno kar velik skok iz cone udobja. Ampak na koncu se mi je vse izšlo in niti za hip nisem obžalovala svoje odločitve. Ob ponatisu Hotela Lavande lani sem bila že povsem suverena.
Verjamem, da kot pisateljica tudi veliko bereš. Katere knjige in avtorji so nate naredili še posebej velik vtis v študentskih letih?
Seveda, branje bi moralo biti eden najpomembnejših hobijev vsakega pisatelja. Nikoli ne bom zaupala pisatelju, ki pravi, da sam ne bere knjig. Moraš brati, ne samo za raziskavo trga, ampak za razvoj stila in besednega zaklada. Hočemo ali nočemo, vedno se navdihujemo pri drugih.
Vendar moram priznati, da so bila študentska leta zame eno najbolj sušnih obdobij, kar se tiče branja knjig. Vseeno pa sem ravno takrat enkrat odkrila serijo Pesem ledu in ognja Georga R. R. Martina, kar verjetno ni naključje – kam dlje bi še lahko zbežala od dolgočasne študijske literature, kot v fantazijski svet?
Sicer so moje najljubše knjige tiste, ki pustijo vtis še dolgo, na primer brezčasni Alkimist Paula Coelha ali Štirideset pravil ljubezni turške pisateljice Elif Shafak. Od tistih, ki so bližje mojemu žanru, pa zagotovo ganljivi roman Ob tebi (Jojo Moyes) in celoten opus Cecelie Ahern.
Kako poteka proces pisanja knjige, poznaš celotno zgodbo romana, še preden se lotiš pisanja prvega poglavja?
Pri meni sploh ni pravila. Moje pisanje je približno tako nepredvidljivo, kot je včasih moje življenje. Nimam preveč rada rutine, in tudi moje knjige niso navdušene nad njo. Tako na primer včasih pišem na računalnik, včasih na roke, včasih že vnaprej poznam konec, drugič ne. Včasih pišem eno uro, spet drugič cel dan. Delno planiram vnaprej, ampak nikoli ne poznam celotne zgodbe, temveč sem se naučila zaupati, da se bo ta razvijala sproti. Najpomembnejši zapleti in najboljši preobrati se mi porodijo med samim procesom pisanja in včasih sem prav presenečena nad njimi.
Ker se mi je v Ugandi pokvaril računalnik, sem se od takrat navadila pisati na roke, v zvezek, v katerega zapisujem vse v povezavi z določeno knjigo. Zdaj to kombiniram z računalnikom, in sicer v zvezek delam zapiske, razvijam zgodbo, brainstormam – in takrat, ko sedim pred računalnikom brez navdiha, tudi pišem, ker ugotavljam, da mi pri pisanju na roke misel boljše teče.
Načeloma pišem linearno, torej najprej prvo, potem drugo in tretje poglavje, ampak včasih tudi kakšno poglavje preskočim, ker se počutim bolj navdahnjeno za dve poglavji naprej, potem pa se vrnem nazaj in dokončam prejšnjega. Sledim svojim občutkom, to je včasih kaotično, ampak meni se najboljše obnese.
Kateri korak se ti zdi najtežji pri objavljanju in trženju knjige? Na kaj moraš biti še posebej pozoren?
Veliko ljudi me sprašuje, kako izdati knjigo, pa jim vedno znova odgovarjam isto: ni je težko izdati, težko jo je prodati. Za izdajo moraš samo slediti določenim korakom, plačaš tukaj, plačaš tam, in že jo držiš v roki.
Potem pa se začne težji del. Najti moraš kupce, prodajne poti, in različne načine, kako opozoriti nase natanko tiste ljudi, ki jih bo tvoja knjiga zanimala. In čeprav sem zagovornica načela »boš že pogruntal sproti«, v tem primeru vseeno svetujem, da imaš, še preden se sploh lotiš projekta izdaje knjige, vsaj približno izoblikovano idejo, kako boš knjigo prodajal. Po mojih izkušnjah se najbolje obnesejo zelo angažirani avtorji, ki organizirajo veliko dogodkov v živo, od literarnih večerov, če gre za fikcijo, do različnih predavanj in delavnic, če gre za stvarno literaturo. Ko imaš kombinacijo dobrega izdelka in pravih ljudi na kupu, tudi prodati ni več težko.
Druga stvar, ki jo polagam na srce vsem, ki želijo izdati knjigo, pa je: ne bodite toliko prepričani vase, da bi preskočili lektorja. Med drugim se ukvarjam tudi z lektoriranjem in vedno znova se muzam sama pri sebi ob šoku nekaterih ljudi, ko jim vrnem besedilo, rdeče od popravkov. Samozaložniki se že tako borimo, da bi nas jemali resno, zato je res pomembno, da je naš izdelek vrhunske kvalitete. In v resnici so lahko samozaložniške knjige mnogo bolje dodelane kot nekatere, ki nosijo logotipe založb – poznam kar nekaj takih primerov.
Kako je videti delovnik pisatelja, pišeš vsak dan ali se poleg pisateljevanja ukvarjaš še s čim drugim?
Težko se držim neke rutine v smislu »piši vsak dan«, čeprav verjamem, da bi mi koristila. Ampak nikoli ne bi mogla pisati vsak dan po 20 ur, kot to menda počne Danielle Steele. Niti slučajno!
Da lahko pišem, moram tudi živeti, opazovati, razmišljati. Tisti del, ko se usedeš in pišeš, je samo en drobec celotnega procesa pisanja. Vse ostalo se dogaja vsak dan, ko zjutraj vstaneš in greš v službo, ko spoznaš nekoga novega, ko se sprehajaš v naravi, ko opazuješ ljudi v parku … Zaradi vsega tega se moram svojim bralkam in bralcem ves čas zagovarjati, ker med dvema izidoma pri meni preteče preveč časa. Vmes živim, in verjamem, da je to tisto, kar daje mojim knjigam žmoht.
Do lanskega leta, ko sem pustila službo, da sem šla lahko za tri mesece v Ugando, sem ob pisanju tudi redno delala. Trenutno pa zaradi vseh prihajajočih lektorskih in uredniških poslov kaže, da bom do nadaljnjega bolj kot ne svobodnjakinja. Dokler mi bo to ustrezalo, seveda.
Nam lahko zaupaš, kaj trenutno pišeš?
Seveda, saj to ni več skrivnost. Že odkar sem izdala svoj prvi roman Hotel Lavanda in ga zaključila z nečim, kar so nekatere moje bralke in bralci videli kot »cliff-hanger«, kar naprej dobivam vprašanja, ali bom napisala nadaljevanje. Dolgo sem bila odločno proti – no, zdaj sem se pa vdala, zato zaključujem roman Hotel Lavanda 2. Imel bo tudi podnaslov, ampak odločitev zanj bom prepustila bralcem, tako da ga še ne morem izdati.
Imaš kak nasvet za mlade, ki si želijo postati pisatelji?
Če želite pisati, pišite. Nihče vam ne more preprečiti, da na papir izlijete zgodbo, ki jo čutite v sebi. In kar je najboljše pri vsem skupaj, je to, da imate za pisanje na voljo že čisto vse, kar potrebujete – svojo glavo in računalnik (ali svinčnik in papir, če ste bolj retro). Pozabite na negotovosti v stilu »Ali je to sploh dovolj dobro?«, ne obremenjujte se z detajli, samo izražajte se. V najslabšem primeru boste imeli brezplačno terapijo, v najboljšem pa boste ustvarili uspešnico. Res, samo pišite.
Urednica revije Študent
