Ljubezni ne ustavi nobena kamnita ovira; kar ljubezen zmore, si upa storiti.
Romeo in Julia – William Shakespeare
Občutek intimne ljubezni in naklonjenosti je cilj večine ljudi. Že v otroštvu nam risanke (npr. Sneguljčica, Mala morska deklica, Frozen …), romani (npr. Pokliči me po svojem imenu …), gledališke igre (npr. Romeo in Julija) in filmi (npr. Titanik, Jej-Moli-Ljubi …) kažejo, kako naj bi bil videti intimen ljubezenski odnos in kakšna čustva naj bi bila prisotna. V večini teh primerov se zgodba srečno konča. Kaj pa so glavne sestavine intimnega odnosa? Ali obstajajo merila, ki govorijo o uspešnem razmerju? In ali so se ta merila sčasoma spremenila, saj se je v zadnjih desetletjih morda spremenilo tudi vedenje na zmenkih? Vsa ta vprašanja niso obravnavana v številnih filmih in ljubezenskih zgodbah. Gotovo pa je, da se 38,52 % zakonskih zvez v Nemčiji ponovno razveže (Statista, 2022). Zanimivo je tudi, da je bilo leta 2021 v Nemčiji skoraj 23 milijonov samskih, kar predstavlja skoraj 30 % celotnega prebivalstva. Pet milijonov jih celo trdi, da so “prepričani samski”. Po drugi strani pa obstaja potreba po spoznavanju partnerja, saj več kot 43 % Nemcev že uporablja ali je uporabljalo spletno platformo za zmenke (Pawlik in Statista, 2021). Salomonova v svoji knjigi “Loving bravely” trdi, da je hrepenenje po intimnem ljubezenskem odnosu zapisano v našem DNK in da se tej potrebi nihče ne more izogniti (Solomon, 2017).
Finkel želi ta in druga vprašanja povzeti v študiji “The Psychology of Close Relationships: Fourteen Core Principles” ki je bila prvič publicirana v reviji „Annual Review of Psychology” v letu 2017. Začne s pregledom obstoječih teorij na temo odnosov ter iskanjem prekrivanj in razmejitev. Kot eno prvih teorij na to temo obravnava Kelleyjevo terapijo soodvisnosti (v (Finkel et al., 2017), ki pravi, da odnos opredeljujejo medsebojne odvisnosti. Če imata partnerja skupne cilje in interese ter je odvisnost med njima velika, je pripravljenost za sodelovanje v odnosu močna. To krepi odnos in zmanjšuje verjetnost razhoda. Če pa so interesi nasprotni, vendar obstaja visoka stopnja odvisnosti, to vodi v vse večje konflikte med partnerjema, kar povečuje verjetnost ločitve. Nadaljuje z Bowlbyjevo teorijo navezanosti, ki kot osnovo opisuje odnos med otrokom in skrbnikom v zgodnjem otroštvu. V odrasli dobi se ta vrsta vzorca lahko kaže v bližini s partnerjem v odnosu. Po Bowlbyju je možno odnos prikazati na dveh dimenzijah – (a) tesnoba in (b) izogibanje. Manj ko sta ti dve dimenziji pri posamezniku izraženi, bolj konstruktivna in podporna je oseba v odnosu. Težave in napetosti se tako lažje rešujejo. Vendar je treba upoštevati, da se stil navezanosti pokaže predvsem v napetih in stresnih situacijah. Finkel v svoji študiji obravnava še druge teorije, vendar pa ne more ugotoviti enotnih ali prekrivajočih značilnosti, ki bi predstavljale teoretično podlago za opredelitev odnosov (Finkel et al., 2017).
Dodatno se moramo vprašati, ali in kako se je struktura odnosov na splošno spremenila v zadnjih desetletjih in ali še vedno obstajajo enake potrebe in pričakovanja glede odnosa in partnerja. Perel to preobrazbo opisuje tako, da “to, kar je prej zagotavljala celotna vas, zdaj pričakujemo od našega partnerja”. Opisuje, da je imela oseba včasih široko socialno mrežo, ki je lahko zadovoljila različne potrebe. Poleg tega so obstajala številna pravila in norme, ki so olajšale odnos, saj je vsak posameznik vedel, kakšne so njegove pravice in odgovornosti. Ker se je socialno okolje zožilo, norme in pravila pa so se omilila, se je pritisk na partnerja povečal. Od partnerja v odnosu se zdaj pričakuje veliko več, vendar je to skoraj nemogoče izpolniti (Perel, 2006). Giddens (v Bernik, 2010) pojasnjuje spremembe v strukturi odnosov z dejstvom, da živimo v postmoderni družbi. Temelj njegove teze je demokratizacija intimnega odnosa. Po njegovi opredelitvi lahko partnerski odnos obstaja le, če imata oba partnerja občutek, da to, kar prinašata v odnos, dolgoročno prinaša pozitivne učinke (ali koristi). Korist se nanaša predvsem na medosebni odnos in ne na druge dejavnike (na primer denarne koristi). Takoj, ko eden od partnerjev meni, da iz razmerja ne more več potegniti pozitivnega učinka ali dobička, lahko brez nadaljnjih ukrepov odstopi od pogodbe o razmerju in enostransko prekine razmerje. Tako je odnos nenehno tehtanje prednosti in slabosti, skupni cilji pa so vse bolj potisnjeni v ozadje.
Kljub temu želi Finkel s svojim delom opredeliti osnovne gradnike odnosa in je na podlagi številnih intervjujev in psihološke literature oblikoval skupno 14 načel. S prvimi tremi osnovnimi gradniki želi odgovoriti na vprašanje, kaj sploh predstavlja odnos. Po njegovem razumevanju odnos temelji na (a) edinstvenosti, (b) povezovanju in (c) skupni poti v partnerstvu. Po eni strani vsak od partnerjev v odnos prinese nekaj edinstvenega, kar s prekrivanjem lastnosti (obeh partnerjev) postane nekaj novega in spet edinstvenega. Tako soodvisnost spodbuja zlitje med partnerjema, ki se kaže na različnih ravneh (kognitivni, afektivni, vedenjski, motivacijski). Dodatno se mora vsak odnos gledat kot dinamičen v času in vsaka interakcija med partnerjema povzroči nove izkušnje, ki vplivajo na naslednje interakcije.
Za vprašanje “kako deluje odnos?” uporablja štiri druge gradnike: (d) vrednotenje, (e) prilagoditveno vedenje, (f) komunikacija in (g) vzdrževanje. Med odnosom se partnerja nenehno ocenjujeta na podlagi pozitivnih in negativnih lastnosti. Takoj ko negativne lastnosti postanejo prevladujoče, je odnos močno ogrožen. Med interakcijami (med partnerjema) je pomembno, da se partnerja obnašata dovzetno, saj to spodbuja kohezijo v odnosu. Zlasti z odprto in vljudno komunikacijo lahko pozitivna vez traja dolgo in prinaša stabilnost. Partnerja, ki sta v razmerju že dolgo, bosta svoje potrebe postavila na stranski tir v dobro razmerja.
Vsak človek je edinstven, zato ne smemo zanemariti njegovih potreb in zgodovine. Ta osebna nagnjenja namreč neposredno vplivajo na odnos. Ti vključujejo (h) nagnjenja, (i) vključenost v odnos in (j) splošne osebne standarde. Temperament in osebnost sta lahko ključnega pomena za dobro počutje sebe in partnerja. To pa zato, ker je osnova za splošno komunikacijo in vedenje. Poleg tega so tu še potrebe in cilji posameznika. Odvisno od dinamike odnosa je posamezniku lažje zadovoljivo ali nezadostno uresničiti svoje cilje. Kot zadnjo točko Finkel navaja, da so ljudje v odnosu bolj zadovoljni, če partner presega njihove standarde in pričakovanja.
Zadnje vprašanje v njegovi študiji se nanaša na to, kakšen vpliv na odnos ima kontekst. To vključuje zadnje štiri od 14 gradnikov: (k) diagnoza, (l) alternative, (m) stres in (n) kultura. Bolje kot lahko ocenimo partnerja in njegove cilje v različnih situacijah, večji je občutek varnosti. Upoštevajo se tudi druge možnosti v zvezi z razmerjem. Ena od možnosti je ločitev. Velik zunanji stres lahko ogrozi kohezijo posameznih partnerjev do te mere, da se odnos poruši in preseže prilagoditvene mehanizme partnerjev. Na potek odnosa neposredno vpliva tudi kulturni kontekst (norme, obredi in tradicije).
Ob upoštevanju Zeit- in Ortsgeista je razumljivo, da so se mnoge od pravkar naštetih točk spremenile. Svet je vse bolj povezan, kar pomeni, da norme in pravila niso več jasno določena. Zdaj lahko veliko lažje komuniciramo s celim svetom, vendar to lahko tudi oslabi povezanost znotraj naše skupnosti. Po drugi strani pa je dodatna digitalizacija močno spremenila vedenje pri zmenkih. V preteklosti so ljudje svojega potencialnega partnerja spoznali na veselici ob koncu tedna, danes pa je povsem običajno, da partnerja spoznamo prek interneta. V ta namen obstajajo številne aplikacije in portali. Pri tem so pomembni trije dejavniki. (a) dostop do portala za zmenke, (b) komunikacija z drugo osebo in (c) ujemanje. Zdaj lahko 24 ur na dan, 7 dni v tednu iščemo morebitne romantične partnerje. Po eni strani je to prednost za tiste, ki nimajo možnosti spoznavanja ljudi, na druge strani pa manjka neposredna socialna interakcija. Na podlagi slike ni mogoče podati nobene izjave o združljivosti dveh oseb (Finkel et al., 2012).
Ker sem se sam rodil v 90. letih in odraščal kot del gibanja LGBTQ+, zelo dobro poznam svet spletnih digitalnih zmenkov. Ko zdaj gledam nazaj, romantičnih zmenkov nisem spoznaval zasebno ali v baru. Spletne platforme so ponudile priložnost, da že na začetku ugotovimo, ali imamo podobne interese in poglede na svet. Poleg tega je bilo na ta način tudi veliko lažje spoznati ljudi z enako spolno usmerjenostjo. Vendar mi je bilo vedno pomembno, da je do osebnega srečanja prišlo zelo hitro. Ko se o tej temi pogovarjam s starši ali starimi starši, pa jim je takšen pristop tuj. Svoje partnerje so našli na “klasičen” način. Na splošno lahko rečem, da se večina meril za uspešno razmerje skozi čas ni spremenila. Pomemben je odprt in pozitiven pogled na svet, ki vključuje tudi partnerja.
Avtor: Miha Drevenšek, študent bakalavreata Psihoterapevtske znanosti na SFU Ljubljana
V okviru svoje študijske prakse odgovarjajo študenti SFU Ljubljana, pod strokovnim mentorstvom izkušenih psihoterapevtov Psihoterapevtske Ambulante SFU. Če potrebuješ poglobljeno pomoč, nudi Ambulanta SFU različne oblike psihoterapije.
