Sama pod besedo »strah« razumem emocijo, kjer je dihanje oteženo, bitje srca pospešeno, pojavi se hladen pot in podobne reakcije v telesu. Zaznam ga v zelo različnih situacijah: ob srečanju s pajkom, ob rahli izgubi kontrole volana na ledeni cesti, pred zagovorom diplomske naloge, na razgovoru za službo … Takšnih situacij je res veliko, zato lahko priznam, da je strah pri meni prisoten skoraj v vsakdanjem življenju, tudi v situacijah, kjer moje življenje ali zdravje objektivno nista v nevarnosti. Slovar slovenskega knjižnega jezika strah opredeljuje kot »neprijetno stanje vznemirjenosti zaradi neposredne ogroženosti (domnevno) sovražnih, nevarnih okoliščin«, ter kot »tesnobno duševno stanje zaradi pričakovanja česa hudega, neprijetnega«. Kot vidimo je torej strah pravzaprav povezan s tesnobo. Kakšna, če sploh, je razlika med tema emocijama?
Tradicionalno strah predstavlja koristen odziv na realno nevarnost, medtem ko tesnoba pomeni pretiran odziv na manj določno ali celo neobstoječo nevarnost. Freud je pomembno prispeval k razlikovanju teh dveh pojmov, kot tudi k razumevanju njunega izvora. Kot behavioristi je menil, da tesnoba izvira iz izkušenj s strahom. Nastala naj bi s potlačevanjem občutij, povezanih s strahom. Na podlagi takšnega razumevanja Freud loči objektivno oz. realistično tesnobo (strah) in nevrotično tesnobo (Černetič, 2011). »Realistična tesnoba je po njegovem povezana z jasno ugotovljeno grožnjo v zunanjem svetu in je z njo premosorazmerna, medtem ko naj bi nevrotično tesnobo sprožali posameznikovi notranji, nezavedni impulzi. Pretirano kaznovanje otroka ob izražanju njegovih agresivnih in seksualnih impulzov naj bi povzročilo realistično tesnobo, s potlačevanjem te tesnobe oz. občutij, povezanih s kaznijo, pa naj bi sčasoma nastala nevrotična tesnoba, ki je brez objekta, saj se posameznik potlačevanja ne zaveda. Nevrotična tesnoba se torej nanaša na grožnjo, ki izhaja iz predaje močnim in nevarnim impulzom onega, in ker je intrapsihična, jo je težje obvladovati kot realistično tesnobo – ni se ji mogoče izogniti s tem, da preprosto stečemo stran (Černetič, 2011, str. 18)«.
Glede na to, da gre pri iracionalnih strahovih (kot je na primer strah pred klovni, pajki, temo, višino …) za manj določno ali celo neobstoječo nevarnost, bi lahko v povezavi s Freudovo teorijo razumeli, da gre za posameznikove notranje, nezavedne impulze. Kadar starši določenega občutka in odziva otroka ne sprejmejo in ga kaznujejo, otrok te občutke potlači. Kasneje ta potlačena vsebina sili na površje, vendar ji obrambe ne dovolijo usmerjenosti na primarni objekt. Iracionalni strah torej lahko predstavlja sekundarni oziroma prenosni objekt občutka, ki je bil zgodaj potlačen v odnosu s pomembnim drugim. Tako se iz izkušnje s strahom oblikuje tesnoba, katere izvor predstavlja prenesena vsebina.
Kadar je neka vsebina potlačena, pomeni, da je prestavljena v nezavedno. Po Freudu je nezavedno sila duševnega življenja in ne le nekakšen koš za odpadke: za občutke, spomine in misli, ki so pod pragom zavesti, ker so sorazmerno nepomembni za človeka. Gre prav za nasprotno, namreč nezavedno črpa energijo iz nagonov, katerih sila je zunaj zavesti, vendar ne zato, ker ne bi bila pomembna, temveč zato, ker je tako pomembna, da predstavlja grožnjo zavestnemu delu osebnosti (Žvelc, Možina, Bohak, 2011). »Kadar se v duševnosti pojavijo misli in čustva, ki ogrožajo jaz, jih človek potlači v nezavedno. Od tam pa se spet skušajo prebiti v zavest, kar se zgodi na indirekten način v obliki bolezenskih simptomov, sanj in drugih izrazov ali osebnostnih potez. Ti simptomi so kompromisna rešitev konflikta med primitivnimi nagoni, ki terjajo zadovoljitev, in ozaveščenim jazom, ki se zaveda realnih omejitev, ter nadjazom, ki pozna družbene zapovedi in prepovedi (Žvelc, Možina, Bohak, 2011, str. 121)«. Bi lahko potem razumeli npr. strah pred pajki kot neke vrste simptom ali celo nevrotično tesnobo?
Pri iracionalnih strahovih gre pravzaprav za simboliko, zgolj kostum, v katerega je oblečena naša nepredelana vsebina iz nezavednega. Tako kot sanje tudi manifestacija strahov predstavlja zgolj indirektno izraženo vsebino iz nezavednega. Prehod iz nezavednega območja v zavestno namreč pozorno nadzorujejo stražarji oziroma naše obrambe. Kot kompromis naši stražarji včasih spustijo vsebine iz nezavednega čez mejo pod pogojem, da se le-ta zakamuflira oziroma obleče v določen kostum. To potem imenujemo indirektna vsebina iz nezavednega. Ta kostum nam onemogoča, da bi videli jasno sliko v vseh barvah in občutkih naenkrat. Kadar si prizadevamo spoznati tisto nekaj, kar se skriva pod kostumom, se moramo zavedati, da smo ta kostum pravzaprav ustvarili mi, del našega psihičnega aparata, naše nezavedno. To pomeni, da vsakemu posamezniku ta kostum predstavlja nekaj drugega, pri spoznavanju z njim vidi drugačne barve in mu pripisuje drugačno vlogo. Če za primer vzamemo iracionalni strah pred pajki: ljudje se pogosto sprašujejo, kakšne izkušnje so imeli s pajki v preteklosti. Na podlagi zgoraj napisanega lahko te izkušnje razumemo kot posledice zgodnjih izkušenj, povezanih s podobnim občutkom. Na primer: otrok ponotranji izkušnjo, kjer je doživljal in izražal strah v odnosu do staršev, vendar mu ta ni bil dovoljen ali pa ga za lasten obstoj ni smel povezati s staršema. Kasneje ta potlačena vsebina želi zadovoljitev in se kompromisno izrazi v indirektni obliki: strah, usmerjen v pajka, namesto v primaren objekt (starša). To kamuflažo strahu lahko spoznavamo z različnimi podvprašanji kot na primer: v katerih situacijah mi je strah še poznan; v katerih odnosih sem ga občutil pogosto, vendar ga nisem/ne upam izraziti; kaj mi podoba pajka predstavlja; kaj mi pajek lahko stori v resničnem kot tudi fantazijskem svetu …? S takšnimi in podobnimi podvprašanji pravzaprav odkrivamo različne zorne kote kostuma, v katerega je naš strah oziroma potlačena vsebina zakamuflirana. Tako lahko na primer nekomu, ki je imel intruzivne starše, pajek predstavlja majhno bitje, ki lahko vdre v naše skrite kotičke/intimo (strah pred požrtjem), spet drugi pa bo v majhnem bitju, ki lahko potihoma in neznano pride iz stropa ali tal, videl nezmožnost kontrole, ki jo je v zgodnjem otroštvu tako nujno potreboval (strah pred izgubo kotrole). Zdaj lahko za strahom pred pajki prepoznamo naš zgodnejši strah pred požrtjem ali pa izgubo kotrole, vendar pa se za tem strahom še vedno skriva izkušnja, zaradi katere je ta strah predstavljal tako veliko grožnjo posamezniku, da je pristalo v nezavednem. To pomeni, da je treba strah pred kontrolo ponovno raziskovati s podvprašanji, povezovati z znanimi občutki in spomini ter ozaveščati odnose, v katerih je le-ta bil prisoten.
Podobno lahko spoznavamo in predelujemo strah pred smrtjo, višino, virusi, ipd. Vsak strah, ki je pretiran, pomeni, da je zraven prisotna vsebina, ki se je v trenutno situacijo zgolj manifestirala in ji dodala težo. Takrat je pomembno naše zavedanje subjektivnega doživljanja. Zavedanje, da vsak lahko določeno situacijo in stvar vidi in doživlja drugače. Kako jaz vidim to situacijo, kaj meni predstavlja virus ali smrt, na kaj me spominja, kateri občutki so pri tem še prisotni …?
Kako torej premagati strah? Strahu se ni mogoče popolnoma znebiti, ni ga mogoče povsem obvladati, mogoče pa ga je razumeti. In prav razumevanje prinaša preobrazbo (Osho, 2018). Na začetku je pomembno, da prepoznamo, ali gre za realni ali iracionalni strah. Realni strah evolucijsko varuje naše telo, našo integriteto in samopodobo. Torej je, kot bolečina, nujen za preživetje. Iracionalen strah, katerega vzrok je določena prenesena vsebina, pa lahko pomirimo z radovednostjo, asociacijami in predelavo njegovega vira, ki sili iz nezavednega. Pri tem je naš cilj prepoznati realno vsebino, ki predstavlja gonilo našega iracionalnega strahu. Kaj je moj strah, kako in kdaj vznikne, od kod izvira, kakšno je njegovo sporočilo …? Strah lahko spoznamo in razumemo šele, ko se vanj zazremo brez obsojanja, in ga sprejmemo kot nekaj dobrega in ne kot našega sovražnika, ki ga je treba obvladati. Kadar poskušamo strah obvladati, ga pravzaprav potlačujemo, in tako sili na površje ter nas zažira (Osho, 2018). To pomeni, da lahko nekdo premaga strah pred pajki, vendar če ni bila predelana realna vsebina, ki poganja naš strah pod kostumom, potem se bo ta zgolj preoblekel in izrazil v drugi obliki. Tako se vsebina zgolj prenese in izrazi drugje, na primer kot strah pred temo ali morsko globino ipd. Ob spoznavanju s svojim strahom pravzaprav tudi razvijamo bolj pristen jaz, ki nam omogoča manj stroge obrambe in s tem večji domet spoznavanja svojega neznanega. Ko se, morda v psihoterapiji, soočimo s svojimi racionalnimi in iracionalnimi strahovi, ko odkrijemo in sprejmemo našo otroško zgodbo, vsebine niso več tako težke in naš korak postane lažji.
Avtorica: Ajda Oblak, študentka magistrskega študija Psihoterapevtske znanosti na SFU Ljubljana
Literatura:
Černetič, M. (2011). Hudo je, ko veš, česa se bojiš, pa tudi, ko ne veš: Stične točke in razlike med strahom in tesnobo. Kairos, 5 (1-2), 13-22.
Osho. (2018). Strah: razumevanje in sprejemanje negotovosti v življenju. Brežice: Primus: Zbirka Primula.
Žvelc, M., Možina, M. in Bohak, J. (2011). Psihoterapija. Ljubljana: IPSA: Zbirka psihoterapevtske študije.
V okviru svoje študijske prakse odgovarjajo študenti SFU Ljubljana, pod strokovnim mentorstvom izkušenih psihoterapevtov Psihoterapevtske Ambulante SFU. Če potrebuješ poglobljeno pomoč, nudi Ambulanta SFU različne oblike psihoterapije.
