Kako dojemamo čas, ki ga preživimo v družbi samih sebe? Se počutimo osamljene ali znamo uživati in ceniti samoto? Kaj nam lahko čas, ki ga namenimo le samemu sebi da, česa nam ne more in zakaj je pomembno, da se naučimo preživljati čas s samim s sabo.
Samota ima družbeno večinoma negativno konotacijo. Če smo radi sami, smo s strani drugih hitro lahko označeni za nesocialne ali zadržane. S tega zornega kota je samota videna kot osamljenost, stanje, ko nimamo nikogar, s komur bi se družili in zato nimamo druge izbire, kot da smo sami. Problem je, da o samoti pogosto sploh ne govorimo, ljudje se pogovora o njej izogibamo, kot da je samota nekaj sramotnega in predstavlja neko neprijetno prehodno obdobje, dokler posameznik (spet) ne stke novega partnerskega odnosa. Posledično do ljudi, ki so sami, čutimo žalost in pomilovanje. V veliko pomoč je, če sprejmemo, da je samota včasih neizbežen in za marsikoga pomemben del življenja, ki lahko predstavlja predvsem zanimivo in koristno izkušnjo in ne nekaj, kar bi morali pomilovati.
Christopher Long in James Averill v strokovnem članku iz leta 2003 predstavita teoretični pregled samote in navajata, da so v psihologiji raziskovalci osredotočeni predvsem na raziskovanje osamljenosti, verjetno ravno zaradi vseh negativnih posledic, ki jih osamljenost prinaša. V psihologiji pa je veliko manj raziskav o samoti in njenih pozitivnih učinkih. Prepogosto se namreč spregleda dejstvo, da nam lahko samota prinese veliko več kot samo nesrečo in osamljenost. V samoti se torej skriva veliko dobrega in pomembnega za naše psihično počutje.
Samoto dobro definirata ravno Long in Averille, ki pravita, da je izkušnja samote stanje, za katerega je značilen umik od neposrednih zahtev drugih ljudi, stanje zmanjšanja socialne zadržanosti in povečanje posameznikove svobode do izbire lastnih fizičnih ali psihičnih aktivnosti. To stanje v sebi najlažje začutimo, ko smo sami, ni pa to sicer vedno pogoj.
S samoto za določen čas namenoma zmanjšamo vpliv in pričakovanja drugih ljudi do nas. V samoti spoznamo, da lahko drugi živijo tudi brez nas in da vso breme sveta ne stoji samo na naših ramenih. V samoti se ustavimo in izstopimo iz vrtiljaka hitrega življenja, lahko se usmerimo vase in smo to, kar smo in nahranimo svojo dušo.
Odločitev, da bomo določen čas preživeli sami, ima lahko pozitiven psihični, čustveni in socialni učinek, pri tem pa je pomembno, da se za to odločimo.
Pablo Picasso je dejal, da brez dobre samote resno delo ni mogoče. V tišini samote lažje slišimo svoje misli, brez distrakcij lažje ostanemo osredotočeni. Kreativnost in produktivnost v samoti zacvetijo. Tudi, če smo v tišini in smo v prostoru še s kom drugim, imamo pogosto v ozadju zavedanje in občutek, da nismo sami, pojavljajo se nam lahko raznorazne misli, ki vplivajo na naš proces dela, tudi če niso nujno moteče. Dela kar nekaj izjemnih umetnikov in znanstvenikov so nastajala v samoti. O pozitivnih učinkih samote na njihovo delo in kreativnost so med drugimi govorili Albert Einstein, Isaac Newton, Nikola Tesla, Franz Kafka in Pablo Picasso. Susan Cain v knjigi Tihi pravi, da brainstorming skupine generirajo manj idej, kot enako število ljudi, ko delajo v samoti.
Samota pa s seboj prinese tudi določeno svobodo. Svobodo v povezavi z omejitvami in pozitivno svobodo, ko lahko delamo karkoli želimo in pustimo svojim mislim, da tečejo v katerokoli smer želimo. V samoti o sebi in naših prioritetah razmišljamo drugače. Prav tako se spremenijo naše misli v odnosu z drugimi osebami v našem življenju. Samota nam lahko pomaga, da se počutimo bolj celostne v naši koži. Ko smo sami, se lahko v večji meri odločamo brez zunanjih vplivov in prav to nam prinese nov uvid v to, kdo pravzaprav smo kot oseba.
Raziskovanje svojega doživljanja brez dodatnih dražljajev, ki se ustvarijo s prisotnostjo drugih ljudi, predstavlja velik vir za raziskovanje nas samih in tudi naše duhovnosti. Večina duhovnih tradicij govori o pomembnosti samote za našo duhovno rast. Ko smo sami, lažje stopimo v stik z našim notranjim glasom. Da bi lahko kar se da dobro izkoristili našo intuicijo, mišljenje in začutili sebe in naše telo, pa je koristno, da se ustavimo in smo vsaj občasno v tišini s tem, kar je.
Ravnovesje med družabnostjo in samoto
Ravnovesje med družabnostjo in samoto je za vsakega posameznika drugačno, zato ne moremo govoriti o tem, kdaj in koliko časa bi vsakdo izmed nas moral preživeti sam. To ravnovesje moramo odkriti sami. Življenje nikoli ne miruje, ampak stalno valovi, zato v določenih obdobjih potrebujemo več samote, spet v drugih več družbe. Da lahko zase odkrijemo to ravnovesje, pa si moramo za začetek večkrat sploh vzeti čas samo zase. Skozi prakticiranje se moramo naučiti družini, prijateljem, sostanovalcem in sodelavcem povedati, da si želimo nekaj samote, ali pa obratno, da si želimo družbe. Pri tem je pomembno izpostaviti, da je preveč samote za posameznike v določenih čustvenih stanjih ali z določenimi duševnimi motnjami lahko seveda škodljivo, zato odločitev za samoto v tovrstnih primerih terja dodatno previdnost.
Kako sploh biti sam?
Marsikomu je že samo misel na samoto neprijetna, zato razvije načine, da se s samoto ne sooča. Čas preživlja z ljudmi, katerih družba mu pravzaprav ni prijetna, čas namenja aktivnostim, ki ga ne veselijo in ker tišina ni prijetna, jo iz navade zapolni s tisočerimi dražljaji digitalnih naprav. Strah pred samoto pa se izraža tudi širše, ljudje se poročijo in imajo otroke, ker jih je strah, da bodo v življenju sami. Velikokrat smo in bomo v življenju sami. Navsezadnje smo sami tudi, ko se soočamo z lastno smrtjo. To je nekaj povsem normalnega in zavedati se moramo, da tudi, ko smo sami, smo – če imamo to srečo – v mislih ljudi, ki smo jim pomembni. Tudi, ko nam umre ljubljena oseba in fizično ni več prisotna v našem življenju, občutek njene prisotnosti še vedno nosimo v naših srcih in spominih.
Če bi raje, kot da smo sami, počeli nekaj drugega, se vprašajmo, zakaj se tako počutimo in preverimo kaj ob tem začutimo. Je v ozadju prisoten strah pred lastnimi mislimi ali morebitnim dolgčasom? Se pojavi kakšna asociacija na morebitno travmatično izkušnjo iz preteklosti? Smo enostavno navajeni neprestane družbe drugih in ne vemo, kaj bi sami sploh počeli? Pomembno je, da to sami postopoma raziščemo in preverimo, kje se ustavljamo, da v življenju večkrat ne izkusimo samote. Posledično lahko raziskujemo in se vprašamo »Kako mi je, ko se sam?«.
Začnimo počasi in samoto raziskujmo z zanimanjem in brez pričakovanj o tem, kako bi se morali počutiti. Za začetek si lahko enkrat na dan ali nekajkrat tedensko vzamemo 30 minut zase in za aktivnosti, ki jih počnemo sami. Utišajmo vse naše naprave, si vzemimo svoj prostor in si dovolimo nekaj minut razmišljati in čutiti v samoti. To seveda ne pomeni, da se moramo v samoti odpovedati vsem zunanjim dražljajem, ključno je, da se poslužujemo aktivnosti, ki nam omogočajo, da pridemo v stik s sabo in z notranjim občutkom samote. Samota je idealna priložnost za raziskovanje in učenje aktivnosti, ki so nam blizu. Za nekoga ima pri spoznavanju in čutenju samote pomembno vlogo meditacija, za nekoga kreativno ustvarjanje in delo, spet za nekoga drugega sprehod v naravi. Ne bodimo prezahtevni do sebe. Če so nam misli v samoti neprijetne, se lahko poslužimo tudi pisanja dnevnika, saj nam pomaga pri reflektiranju, spoznavanju, spreminjanju in sprejemanju našega doživljanja. Ključno je torej, da najdemo aktivnosti, ki so prave za nas, si za njih vzamemo čas in se umaknemo v miren prostor.
Samota svojo pozitivno vrednost izgubi, če jo dojemamo kot kazen ali če nam daje občutek, da smo izključeni iz socialnih interakcij. Sprejmite priložnost za samoto z odprtimi rokami, če je teh priložnosti malo pa poglejte kako si jih lahko ustvarite. V kolikor se za samoto odločimo in si dovolimo v njej uživati, nas lahko poživi in navda s svežo energijo, posledično pa iz tega tudi nekaj pridobimo.
Matic Kravanja, študent dodiplomskega študija Psihoterapevtske znanosti na SFU Ljubljana
Literatura
Long, C. R., in Averill, J. R. (2003). Solitude: an exploration of benefits of being alone. Journal for the Theory of Social Behaviour, 33(1), 21–44. https://doi.org/10.1111/1468-5914.00204
Cain, S. (2014). Tihi: Moč introvertnih ljudi v svetu, ki ne zna molčati. (A. Učakar, prevajal.) Mladinska knjiga.
V okviru svoje študijske prakse odgovarjajo študenti SFU Ljubljana, pod strokovnim mentorstvom izkušenih psihoterapevtov Psihoterapevtske Ambulante SFU. Če potrebuješ poglobljeno pomoč, nudi Ambulanta SFU različne oblike psihoterapije.
