V poletju 2021 sem se udeležil Tabora samostojnosti in povezanosti, ki sta ga organizirala Zavod Neva in SFU Ljubljana. Sam sem študent psihoterapevtske znanosti na SFU Ljubljana in še pred vpisom na študij sem vedel, da me veseli delo z otroki. Ko sem izvedel za omenjeni tabor, sem takoj začutil, da je to lahko izjemna priložnost za pridobivanje kompetenc za moje delo. Nisem pa se zavedal, da bo to zame izkušnja, ki mi bo spremenila poglede in me popeljala v drugačen svet.
S pripravami na tabor smo začeli že januarja, kar se mi je takrat zdelo precej zgodaj. Pri sodelovanju na drugih taborih smo namreč priprave po navadi začeli le kakšen teden ali dva prej. Vendar sem si rekel: »Pusti se presenetiti.« Priprave so potekale tako, da smo se v začetku igrali kakšno igrico, ki nas je udeležence hitro povezala in razblinila sram med nami. Nato smo se posedli v krog in počakali na našega »skritega« gosta. To so bila zveneča imena s področja psihoterapije in socialnega dela, kot npr. Miran Možina, Bernard Stritih in drugi. Hitro sem dojel, da ne odkrivamo tople vode. Ti pomembni ljudje na področju psihosocialne pomoči so že pred nami, z društvom Odmev, počeli podobne stvari. To kar je bilo zame dragoceno, je bil njihov žar v očeh in vzhičenost, ko so govorili o zgodbah, ki so se zgodile na taboru. Dalo se je čutiti, da to zanje ni bil zgolj tabor. To je bila zanje izkušnja, ki jih je izoblikovala in izklesala v takšne ljudi, terapevte, očete in mame, babice in dedke, kot so sedaj. Vendar je bilo, poleg vse te živosti, radosti, veselja, ki so nam jih želeli predati naprej, čutiti tudi neko drugo čustvo. To čustvo sem sam interpretiral kot žalost. Žalost je bilo čutiti zato, ker se je ta njihov vrelec izkušenj, veselja, življenja … v letu 2010 zaključil. Začutil sem, da to ni zgolj tabor. To je še veliko več.
Prvi dan tabora sem bil ob prihodu vznemirjen. Vodja tabora, me je že pričakovala in me je bila resnično in pristno vesela. Jaz v hitenju, preostali pa precej mirno, smo se pozdravili in odhitel sem postavljat šotor, saj je na nebu nastajal ogromen deževni oblak. Šotora doma za vajo seveda nisem postavil, zato sem bil pri tem že od daleč videti precej okoren. Ko sem se nato ozrl okoli, me je obkrožalo vsaj osem parov rok, saj so mi na pomoč priskočili dva vodnika in dva soseda iz sosednjega šotora. Videti smo bili pravi mojstri in naloga je bila opravljena v hipu. Rekel sem si: »Ok, zdaj sem vsaj za silo pripravljen.« Ozrl sem se navzgor in nad mano je sijalo sonce. Tako kot moji dvomi se je razpihnil tudi deževni oblak. Boljšega uvoda v tabor si ne bi mogel želeti. Dobil sem pomoč, ne da bi zanjo prosil. Kljub zamudi so me ostali sprejeli veselo. Bili smo kot na nekem otočku poleg reke Idrijce, sonce je sijalo, slišal se je otroški vrvež in pogledi so bili prijazni. To je bilo nekaj, kar je bilo drugače od tega, česar sem bil do sedaj v življenju vajen.
Nočna straža. Ko sem na koncu stavka postavil piko, bi se v resnici moral popraviti. Bolje bi bilo »NOČNAA STRAŽA!!!«. Že na pripravah sem se bal tega hudiča. Dogovorjeni smo bili, da kakor pravi taborniki, ponoči stražimo ogenj in pomagamo kateremu od otrok na stranišče, če je to potrebno. Straža je potekala v treh izmenah: 22.00–24.00, 24.00–3.00, 3.00–6.00. Ker je veliko vodnikov v zadnjem tednu svoje sodelovanje na taboru žal odpovedalo, nas je bilo odraslih, vsaj kar se tiče straže, po mojem mnenju, premalo. To je namreč pomenilo, da je bil vrstni red za nočno stražo precej intenziven. Se pravi, eno noč spiš in drugo bediš. Sredinsko izmeno smo poimenovali »graveyard shift«, saj zaspiš za dve uri, nato tri ure bediš in zopet spiš dve uri. Vstajali smo ob 5.50 za jutranji sestanek »tastarih« in potem cel dan preživeli z otroki. Upam, da je iz zapisa razvidno, da je stvar precej zahtevna. Toda nočna straža je bil eden najlepših spominov s tabora, ki jih imam. Če vas sedenje pod zvezdnatim nebom in prasketajočim ognjem ne prepričata, vam lahko povem, da je lepot še veliko več. V nočni straži sta po dva vodnika. Torej to je trenutek, kjer sredi noči bediš z nekom, ki je ravno tako poln vtisov kot ti. Pogovori, ki se zgodijo, so nepopisni. Občutek intimnosti je tisti, ki naredi situacijo drugačno. Ponoči pod milim nebom si ljudje očitno dovolimo govoriti in razmišljati na glas, v dvojci. Naenkrat se zaveš, da govoriš o enosti vesolja, kritiziraš binarni sistem, ki se dogaja znotraj naših možganov, si poveš, koga imaš rad oz. kdo ti ni preveč pri srcu itd. Skratka, dotakneš se tem, ki so skrite globoko v tebi in samo čakajo trenutek, da lahko pridejo na plan.
V tem delu sem želel pisati o stvareh, ki so bile na splošno zanimive in so name naredile vtis. Problem je, ker jih je bilo na taboru zelo veliko. Zato, draga moja taborniška družina, če slučajno berete ta članek, mi ne zamerite, če kakšno stvar izpustim.
Seveda je bila najpomembnejša stvar, tako za otroke kot za odrasle na taboru, kopanje. Ko smo razpakirali in postavili šotore, smo odšli na plažo, ki se je skoraj dotikala taborniškega prostora. Na njej so bili rečni kamenčki in ledeno mrzla voda. Otroci so se v vodo pognali kot levi in potemtakem smo bili v to prisiljeni tudi vodniki. Nihče si ni želel kakšnih slabih presenečenj že prvi dan. Ta pretirana skrb po varnosti pa je hitro izzvenela, ko sem se prvič spustil z otrokom po rečnem toboganu. Reka je v skali izdolbla tak utor, da smo ga lahko hitro uporabili kot tobogan, ki je postal prava atrakcija.
Ko pišem o zanimivostih, je potrebno poudariti tudi tematske dneve na taboru. Začel bom z »indijanskim dnem«. Z enim od otrok sva se zmenila, da bova na indijanski dan naredila budnico malo drugače. Vzela sva posode in kuhalnico ter z njimi začela močno udarjati. Pri tem sva vpila bojne krike. Tudi drugi otroci so vpili, vendar bolj v smislu: »BODI TIHO!!« in »KAJ JE Z VAMA NAROBE?« Midva pa sva se na to požvižgala. Ko sva vse zbudila in smo pojedli zajtrk, smo se lotili priprave bojne opreme in mask. Potrebno je bilo potrebno izdelati loke. Nalomili smo veje leske, ki so bile v bližini in loki so bili hitro narejeni. Tekom dneva smo si izbrali tudi svoja indijanska imena in se po teh imenih klicali ves dan. Vsaj v teoriji, saj si si pri takem številu tabornikov težko zapomnil vsa nova imena. Je pa bilo še toliko bolj zabavno, če si kakšnega otroka zato posrečeno preimenoval. Razdelili smo se v dve plemeni. Vsako pleme je imelo svojega vrača. Nato smo bili pripravljeni na veliki obračun med plemeni. Vsak se je postavil na svojo stran in začel se je besedni dvoboj, kjer ni bilo posebnih omejitev. Nato pa se je začel še pravi obračun. Vsak si je za pas zataknil rutico. Dva po dva sta se postavila v ring in zmagal je tisti, ki je drugemu vzel rutico oz. »dušo«. Dan se zaključi z iniciacijo in skupinskim umivanjem bojnih barv v reki.
Drugi tematski dan je bil »dan ljubezni«. Ta se organizira po navadi kakšen dan pred koncem tabora. Budnica je bila popolnoma drugačna od tiste na ”indijanski dan”. Tokrat smo se prebujali nežno in z veliko lepimi besedami. Čez dan smo si napisali ljubezenska in prijateljska sporočilca, ki so bila anonimna. Težko je izpostaviti eno samo poglavitno stvar pri dnevu ljubezni. Tisto, kar je na ta dan zame izstopalo, je občutek, da je bila v zraku energija radosti, ljubezni in enotnosti.
Poleg tematskih dni pa se je na taboru dogajalo tudi ogromno drugih aktivnosti. S so-vodnikom sva organizirala športno tekmovanje, kjer sva postavila poligon. Poligon je bil sestavljen iz več različnih izzivov. Izzivi so bili fizični in spretnostni. Cilj sva postavila na drugi strani reke. Za varnost sva čez reko navezala vrv, ki smo jo kasneje uporabljali kot super atrakcijo pri kopanju. Na športnem izzivu smo se preizkusili tudi vodniki. Sam sem precej športno aktiven in resnično sem misli, da bom imel najboljši tekmovalni čas. To se seveda ni zgodilo. Če bi bilo to pravo tekmovanje, se ne bi uvrstil niti na stopničke. Presenečen sem bil, kako sposobni in hitri so bili naši mladi taborniki. »Boleč« poraz sem pripisal slabi obutvi, saj sem tako zvečer lažje zaspal.
Vodnici sta poleg tega organizirali »lov na lisico« oz. lov na zaklad. Po celem taboru so bili postavljeni namigi in naloge, ki jih je morala posamezna skupina opraviti, da je lahko napredovala naprej. Zmagali so tisti, ki so imeli najboljši čas. Pri vsem tem pa je bila pomembna predvsem zgodba. Razrešiti je bilo potrebno kripteks, kjer so skupine dobile del zemljevida, ki je kazal, kje je skrit zaklad. Zaklad je »zmajevo jajce«. V kripteksu pa smo v posamezni skupini dobili zgolj četrtino zemljevida. Ko so vsi vodi prispeli do konca, se je zemljevid lahko sestavil v celoto. Že čutite, v katero smer se nagibam? Enotnost in skupina. To je tisto, kar je bilo bistveno. Vsaka skupina zase premaguje izzive, vendar so za dokončno zmago potrebni prav vsi. Zmagovalci smo bili torej vsi.
Vtisi tabora živijo z mano in me spremljajo skozi novo študijsko leto. Takoj sem vedel, da je tabor zame pravo mesto, mesto, kjer pripadam. Zelo se veselim novega tabora v poletju 2022 in mislim, da se ga veselijo tudi moji »sotrpini«, saj smo se skoraj vsi ponovno vrnili. Tabor, ki smo ga doživeli, je bil posebna izkušnja. Takšne izkušnje so redke, saj živimo v drugačnem svetu, kjer odnosi in življenje potekajo drugače. To, kar nosim s seboj, je predvsem zavedanje drugačnosti, pripadnost in sprejemanje teh občutkov. Neznanci so postali družina in vesel sem, da sem lahko del tega sveta, ki je tako drugačen, da je v mojem srcu in razumu podrl okvire, ki so bili močno zasidrani v meni.
Avtor: Denis Furlani, študent 3. letnika dodiplomskega študija Psihoterapevtske znanosti na SFU Ljubljana
V okviru svoje študijske prakse odgovarjajo študenti SFU Ljubljana, pod strokovnim mentorstvom izkušenih psihoterapevtov Psihoterapevtske Ambulante SFU. Če potrebuješ poglobljeno pomoč, nudi Ambulanta SFU različne oblike psihoterapije.
