»Metoda preobrazbe s pomočjo raziskovanja sanj, ki povezuje prvobitno in klasično tradicijo preučevanja sanj s tradicijo dvajsetega stoletja, veliko obeta. Izboljšan odnos s samim seboj vpliva tudi na odnose z drugimi. Učinek raziskovanja sanj lahko vpliva na odnose med družinskimi člani, na odnose na delovnem mestu, na poglabljanje prijateljstev, na spolna razmerja, na vašo ustvarjalnost in sposobnosti« (Peters 2000, str. 14).
Sanje že od nekdaj burijo človeško domišljijo in vzbujajo zanimanje. Zapisi sanj in njihovih interpretacij se pojavljajo že v najstarejših pisnih virih človeštva. Kljub temu so ostale nekako izmuzljive in skrivnostne; na temo sanj je možno najti številne teorije in razlage, katere si pogosto med seboj nasprotujejo. Kako torej pristopiti k sanjam, da bi iz njihove na prvi pogled nelogične in kaotične vsebine izluščili nek pomen?
Opredelitev sanj
Po psihoanalitičnem razumevanju vsebujejo sanje očitne (manifestne) in skrite (latentne) vsebine, do katerih se lahko dokopljemo le v procesu analize in interpretacije. Rešetnikov in Pritz (2019, str. 57) opredelita sanje kot »subjektivno dojemanje vizualnih podob, ki so povezane s čustveno pomembnimi izkušnjami, notranjo regulacijo in odzivom (abreakcijo) na prepovedane želje, gone, agresivnost, krivdo, sram in drugo.« Na sanje vplivajo aktualne izkušnje, vendar je mnogo pomembnejši vpliv posameznikove zgodovine in psihičnih travm iz preteklosti. Podobno trdi Jung (2003), da je treba razumeti tako človekovo preteklost kot njegovo sedanjost, če hočemo stvari videti v pravi luči. Tudi interpretacija sanj in simbolov je v veliki meri odvisna od posameznih okoliščin sanjalca ter od stanja njegovega duha. Rešetnikov in Pritz (2019) povezujeta sanje z vsaj tremi dejavniki, ki so: (1) čustveno stanje sanjalca; (2) njegove želje; ter (3) sanjalčevi goni in kompleksi. Gone in komplekse določajo sanjalčeva telesna zgradba, spol, razvojna zgodovina in izkušnje.
Sanje tako nastanejo iz drobcev spominov iz otroštva, ostankov dneva, življenjskih dogodkov ter iz simbolnih podob teh spominjanj. Le-te se nam prikazujejo kot skupek nedoločenih in nepovezanih podob (Rešetnikov, Pritz 2019). Tudi Peters (2000) nas opominja, da v raziskovanju sanj ni nič določenega in trdnega, da stvari niso vedno to, kar se zdijo ter da se vse spreminja. Sanje, ki se jih po prebujenju spomnimo, so torej le fasada, ki zakriva dejanski potek sanj in katero je Freud (2000) poimenoval manifestna vsebina sanj v nasprotju z latentno mislijo sanj. Delo sanj je tisti proces, ki iz latentne vsebine sanj razvije misel sanj. Freud omeni še popačenje sanj, ki se nanaša na tiste spremembe, ki jih zaradi odpora jaza utrpi izvorno in potlačeno nezavedno gradivo, ko iz onega prodre v jaz in postane predzavestno. Trdi, da ne obstaja nobena značilnost sanj, ki je ne ne bi mogli razložiti na ta način.
Jung (2003) pa je sanjam pripisal dopolnilno ali kompenzacijsko vlogo v našem duševnem ustroju. Trdi, da sanje obnavljajo človekovo duševno ravnovesje in sicer tako, da tvorijo sanjsko gradivo, ki na neopazen način ponovno vzpostavlja ravnovesje, kar je osnovna funkcija sanj. Njihova kompenzacijska vloga pa je v tem, da kompenzirajo pomanjkljivosti človekove osebnosti in ga obenem opozorijo na nevarnosti njegovega trenutnega ravnanja. Prav tako je opredelil dve temeljni smernici, po katerih se naj ravnamo, kadar imamo opravka s sanjami (Jung 2003, str. 34):
(1) »sanje je treba obravnavati kot dejstvo, brez vsakršne vnaprejšnje domneve, verjeti moramo le, da imajo nekakšen smisel;«
(2) »sanje so specifičen izraz nezavednega.«
Skozi sanje se izraža oziroma govori nezavedno. Pogosto prinaša na plano boleče, neprijetne vsebine, katere odrivamo in jih ne želimo videti. Jung (2003, str. 33) je to izrazil z naslednjimi besedami: »Ni težko razumeti, zakaj sanjalci radi namerno prezrejo ali celo zanikajo sporočila svojih sanj. Zavest kajpak zavrača vse, kar je nezavedno in neznano.« Vsake sanje so močan notranji izraz nekega vidika našega življenja. Predstavljajo nov pogled na star problem, zato lahko ponudijo novo rešitev. Tudi na prvi pogled najbolj dolgočasne, celo najkrajše sanje nosijo sporočilo. Obiščejo nas zato, da nam pokažejo nekaj globljega, ne pa zato, da bi nam povedale to, kar nam je že znano, ter najpogosteje bolj ali manj očitno namigujejo na nekaj, kar je bilo dotlej skrito (Peters 2000; Freud 2014).
Sanje so torej »normalen naraven pojav in ne pomenijo nečesa, kar niso. V Talmundu lahko celo preberemo: »Sanje so interpretacija samih sebe.« Nejasnosti se pojavijo zato, ker je njihova vsebina simbolna in ima več kot le en pomen. Simboli nas usmerjajo na drugačna pota od teh, ki jih dojemamo z zavestjo, s tem pa se nanašajo na nekaj nezavednega ali pa vsaj ne v celoti zavestnega« (Jung 2003, str. 92). Pri tem je pomembno opomniti, da lahko iste sanje interpretiramo na več različnih načinov, saj lahko raziskujemo različne nivoje in elemente sanj ter lahko na različne načine raziskujemo tudi izvor istih sanj. Ko delamo s sanjami, imejmo v mislih kontekst življenja sanjalca, v tem okviru naj se odvija naše raziskovanje, katero je bolj podrobno predstavljeno v nadaljevanju.
Tehnike raziskovanja sanj
V analitičnem psihoterapevtskem procesu sanje strokovno interpretiramo – interpretacija sanj je najpomembnejši instrument psihoanalize. Za Freuda so sanje kraljevska pot do nezavednega oziroma, kot pravi (Freud 1977, str, 426): »Proučevanje sanj postane tako najudobnejši pristop k spoznavanju potlačenega nezavednega«. Trdimo lahko, da sanje veliko doprinesejo k razumevanju samega sebe. Kako se torej lotimo raziskovanja sanj?
Rešetnikov in Pritz (2019, str. 60) navajata, da terapevt prosi klienta, da naj »začasno izključi vse zavestne prepovedi in mu v obliki nezamejevanega toka asociacij razkrije vse, kar mu pride na misel glede njegovih sanj. Te asociacije so lahko povezane s katerimkoli simbolom iz sanj. Šele po tem povezovanju s klientovo osebno zgodovino, značajem, kompleksi in goni [terapevt] predlaga interpretacijo, ki je namenjena obnovitvi navidezno odsotnih povezav, še zlasti med klientovim zavestnim in nezavednim. Ena izmed ključnih nalog psihoanalize je poskrbeti, da nezavedne vsebine postanejo zavestne«. Tehnika prostih asociacij je Freudova glavna metoda za analizo sanj. Pri tej tehniki sanjalca prosimo, da nam pove vse, kar mu glede njegovih sanj in vseh njihovih elementov pride na misel, ne glede na to, kako trapaste, neprimerne ali opolzke so te ideje. Sanjalčeve asociacije namreč razkrijejo vmesne člene, s katerimi zapolnimo vrzel med manifestno in latentno vsebino sanj, prav tako pa lahko z njihovo pomočjo obnovimo latentno vsebino sanj in jo »interpretiramo«. Interpretacija poteka v nasprotni smeri kot delo sanj, zato nas ne sme presenetiti, če včasih ne doseže popolne gotovosti (Rešetnikov, Pritz 2019; Freud 2000).
Interpretacije sanj se lahko lotimo na različne načine: (a) kronološko, z asociiranjem na elemente sanj, kot si po vrsti sledijo med pripovedovanjem sanj; (b) tako, da izberemo en element sanj, npr. najizrazitejšega, najintenzivnejšega, najrazločnejšega, ali pa se usmerimo na govor, ki nastopa v sanjah; (c) asociacije iz sanj navežemo na dogodke prejšnjega dne in (d) sanjalcu povsem prepustimo odločitev, s katerimi asociacijami na sanje bo začel (Freud 2014).
Jung (2003) je prepričan, da nas »proste« asociacije v nekakšni cikcakasti črti speljejo stran od gradiva. Razvil je svojo metodo, za katero navaja, da spominja bolj na kroženje, katerega središče je sanjska podoba. Opisuje, da vsak poskus sanjalca, da bi se od te podobe odtrgal, prezre ter natančno obdela vse v zvezi s to podobo. Sanjalca usmerja nazaj k njegovim sanjam in ga sprašuje, kaj pravijo sanje. Podobno trdi tudi Peters (2000), ki v svoji knjigi Raziskovanje sanj opisuje proces raziskovanja sanj, katerega bom na tej točki delno in na kratko predstavila.
Prizorišče sanj
Peters (2000) predlaga, da začnemo z opazovanjem prizorišča sanj, pri čemer ostanemo v vlogi »opazovalca« ter iščemo asociacije in povezave s sanjskim prizoriščem. Trdi, da »sanjsko prizorišče najpogosteje skriva v sebi tudi najmočnejši namig, kje in kdaj se je začel pojavljati mučni vzorec« (Peters 2000, str. 52). Navaja različna prizorišča, katera lahko nastopajo v sanjah: (1) prizorišča s potovanja: železniška postaja, avto, pristanišče, letališče – gre za neke vrste potovanje; (2) neprijetna prizorišča: stranišče, golota – izražajo lahko negotovost ali se nanašajo na vprašanje ravnovesja med zasebnostjo in zaupnostjo; (3) neskladna prizorišča: znani kraji, ki so le malce drugačni kot v resnici, nekako čudni, neskladni, z namenom, da pritegnejo našo pozornost; (4) prizorišče in simptomi: sanjsko okolje lahko včasih izraža močan in izrazit del notranjega procesa, tako da se doživljanje le-tega nadaljuje še v budnem stanju in izzove buren telesni odziv; (5) elementi na sanjskih prizoriščih: ogenj, voda, zrak in zemlja – osnovni elementi, kateri so lahko izraz jasnih simboličnih sporočil.
Tehnika, katere se poslužujemo pri tem, so asociacije, osredotočene na sanje, pri čemer izberemo sanjsko prizorišče ter beležimo vse asociacije v zvezi s prizoriščem. Pomagamo si z vprašanji o pomenu kraja, povezavi z resničnimi prizorišči, raziskujemo občutke in vzdušje na tem kraju ter se vprašamo o delu dneva in o letnem času (Peters 2000).
Pri razskovanju sanj se pogosto zgodi, da naletimo na odpore. Tudi Freud (2014) navaja, da lahko delo interpretacije sanj poteka pod večjim ali manjšim pritiskom odpora. Kadar je pritisk odpora velik, naše sodelovanje s sanjalcem ni smiselno, takšno sodelovanje je možno v primeru, ko je pritisk bolj ali manj normalen. Peters (2000) predlaga, da se lahko odporov oziroma ovir, na katere naletimo ob raziskovanju sanj, lotimo podobno – z asociacijami in raziskovanjem občutkov –, le da je sedaj v središču pozornosti odpor oziroma ovira, ki nam preprečuje nadaljevanje raziskovanja sanj.
Sanjalec v sanjah
Naslednji aspekt raziskovanja sanj je sanjalec v sanjah – Kdo smo v sanjah? To področje lahko razdelimo na naslednje vidike, izmed katerih lahko vsak predstavlja izhodišče za zgoraj opisano tehniko raziskovanja: (1) naš videz in oblačila: so oblačila primerna ali neprimerna za sanjsko prizorišče in dejavnosti?; so običajna, kakršna ponavadi nosimo ali iz zgodnejših obdobij našega življenja? imamo obute čevlje ali morda sandale iz otroštva?; (2) kadar smo v sanjah mlajši – morebiti sanje nakazujejo na »nedokončano delo« iz tistega obdobja, na nekaj, kar nas teži; ob tem se lahko sprožijo nerazrešeni občutki iz preteklosti; (3) golota v sanjah: na javnem mestu, zaradi česar nas je sram ali nam je nerodno – sanje lahko govorijo o ranljivosti, negotovosti ali pa nakazujejo na dvome o našem samospoštovanju; (4) naše obnašanje v sanjah: pokažejo lahko nasprotni pol našega običajnega obnašanja in osvetlijo manj dobrodošle podobe naše osebnosti (Peters 2000).
Ljudje v sanjah
Tretje področje se nanaša na ljudi, ki nastopajo v sanjah in nam lahko pomagajo pri tem, da se zavedamo najrazličnejših odnosov, v katere smo bolj ali manj vpeti v vsakdanjem življenju. Čeprav so sanje ponavadi naseljene z ljudmi, s katerimi živimo, pa lahko v sanjah nastopajo: (1) ljudje, ki jih v resnici poznamo; (2) javne osebnosti oziroma slavni ljudje; (3) sanjski liki, ki niso podobni nikomur iz resničnega življenja; (4) sestavljeni liki, v katerih se prepletajo elementi več kot ene osebe, ki jo poznamo v resnici ali pa je lik iz sanj (Peters 2000).
Ko se usmerimo na raziskovanje tega aspekta sanj, se lahko vprašamo, kdo so in kaj predstavljajo ljudje, ki vstopajo v naše sanje (Peters 2000).
Peters (2000, str. 96) omenja tudi šolo, »po kateri je vse in vsak v sanjah v resnici »jaz«, sanjalec«. Avtorica je do te opredelitve precej zadržana in meni, da nam sanje govorijo tudi o drugih ljudeh. Freud (2014, str. 205) se prav tako dotakne te ideje, in trdi, da se v manifestnih sanjah sanjalčev jaz lahko pojavi tudi večkrat, pri čemer se enkrat pojavi kot on sam, sicer se pa skriva za liki drugih oseb. Kljub temu pa vseh oseb, ki nastopajo v sanjah, ni potrebno razumeti kot odcepitve in zastopnike lastnega jaza, ampak je dovolj, če vemo, »da je treba tudi pri interpretaciji sanj upoštevati ločitev jaza od opazujoče, kritične in obsojajoče instance (ideala jaza)«.
Zaključek
Raziskovanja sanjskih vsebin in s tem sanjalca oziroma sanjalčevih psihičnih vsebin se torej v psihoterapevtskem procesu lotimo na številne načine, saj zraven teoretičnih izhodišč in predpostavk psihodinamskih usmeritev obstaja mnogo pristopov in metod. V skladu z izobrazbo psihoterapevta, z njegovim opravljenim psihoterapevtskim treningom, lastno osebno psihoterapevtsko izkušnjo, razgledanostjo in odprtostjo ter na osnovi osebnih preferenc, ponavadi sledimo tej ali oni usmeritvi, šoli, konceptom in teoretičnim okvirjem. Ne glede na to, na katere teorije in metode se ob preučevanju tematike sanj opiramo, upoštevajmo ter imejmo v mislih naslednje Jungovo (2003, str. 94) razmišljanje: »Interpretacija sanj in simbolov zahteva inteligentno razmišljanje. Iz nje ne smemo narediti mehaničnega sistema, ki ga nato stlačimo v nedomiselne možgane. Potrebno je poglobljeno razumevanje sanjalčeve individualnosti kot tudi interpretovo lastno samozavedanje.« Prav tako je potrebno, da se s sanjami klienta ukvarjata oba – klient in polno educirani certificirani psihoterapevt.
Avtorica: Vanja Gajšt, študentka specialističnega študija Psihoanalitične psihoterapije na SFU Ljubljana
Literatura
1. Freud, S. 1977. Predavanja za uvod v psihoanalizo. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
2. Freud, S. 2000. Pojasnitev z interpretacijo sanj. V: Očrt psihoanalize. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo.
3. Freud, S. 2014. Uporaba interpretacije sanj v psihoanalizi (1911). V: Spisi o psihoanalitični tehniki. Ljubljana: Analecta.
4. Freud, S. 2014. Opombe k teoriji in praksi interpretacije sanj (1923 [1922]). V: Spisi o psihoanalitični tehniki. Ljubljana: Analecta.
5. Jung, C. G. 2003. Približevanje nezavednemu. V: Jung, C. G., von Franz, M.-L. … [et al.]. Človek in njegovi simboli. Ljubljana: Mladinska knjiga.
6. Peters, M. 2000. Raziskovanje sanj: vaš osebni vodnik. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
7. Rešetnikov, M., Pritz, A. 2019. Teorija sanj. V: Osnove klasične psihoanalize. Ljubljana, Dunaj: Sigmund Freud University Press.
V okviru svoje študijske prakse odgovarjajo študenti SFU Ljubljana, pod strokovnim mentorstvom izkušenih psihoterapevtov Psihoterapevtske Ambulante SFU. Če potrebuješ poglobljeno pomoč, nudi Ambulanta SFU različne oblike psihoterapije.
