Si sploh še lahko predstavljamo življenje, brez da bi se nam pod nogami motali robotski sesalniki? Težko. Toda obenem marsikoga vse bolj moti, da se zapletajo v kable, pred seboj potiskajo manjše predmete, in če imamo domačega ljubljenčka, po nesreči razmažejo njegov kakec. Dobra novica. Niso vsi takšni.
IRobot Roomba j7 namreč okolico dojema skoraj tako, kot jo dojemamo mi! V čem je skrivnost njegovega vida in nenazadnje izredne pameti pa vam razkrijem v nadaljevanju.
Priča smo izredno hitremu razvoju robotskih sesalnikov. Ni dolgo tega, ko so se po prostoru gibali naključno. Nekateri imata še vedno takšnega. Zakaj ne, če pa ste z njegovo učinkovitostjo zadovoljni. Toda boljše je, če znajo sesati metodično. Po vzporednih pasovih, prostor za prostorom. Zakaj? Ker so boljši, hitrejši in ker se lahko vedno vrnejo na postajo, da bi napolnili baterijo ali v primeru samočistilne funkcije izpraznili košek. Zato večina novejših modelov za navigacijo uporablja poševno navzgor ognjeno kamero na hrbtu, ki mimogrede ne vidi v vidnem spektru. Jasno je, da tam nameščena ne zazna dogajanja neposredno pred robotom. Zadostuje za izredno natančno vodenja, a ne tudi za zaznavo in prepoznavo predmetov, ki nemarno ležijo na poti. Za kaj takšnega bi morala biti kamera spredaj. Tam, kjer jo ima Roomba j7+. Da pa bi robot deloval tudi v slabši svetlobi in temi ima tik nad kamero še svetilo. Z njim osvetljuje pot pred seboj, a bolj kot za to, je uporabna pri prepoznavi predmetov in fotografiranju neznanih. Morda se vam bo zdelo čudno, a vendarle je to v kombinaciji s pametjo oziroma umetno inteligenco osnova za popolnoma drugačno dojemanje okolice, v kateri je.
Prepoznava predmetov za robota ni trivialnost
Izdelati sistem, ki bo znal prepoznati predmet in se nanj primerno odzvati, ni preprosto. Človek pogleda in točno ve, kaj je smet in kaj lego kocka, ki je tam od zadnjič, ko so se otroci igrali na tleh dnevne sobe. Višji smo od robota in gledamo navzdol. Ta gleda, kot bi gledali, če bi legli in glavo tesno prislonili k tlom. Še vedno bomo bolje prepoznali okolico in predmete, a hkrati dojeli drugačnost perspektive in ožjega vidnega polja. Omejitve, s katerimi se morajo spopasti roboti s spredaj nameščenimi kamerami. Včasih tudi ni preprosto razločiti tanjšega kabla ali na tla odvržene revije, od talnih oblog ali preproge. Zakaj smo to omenili? Da bi razumeli težavnost naloge, pred katero je robot in mu pomagali. Ko Roomba j7 pred seboj zazna neznani predmet, ga s kamero posname, se mu izogne in nato po zaključku sesanja vpraša, kaj naj stori prihodnjič.
Prosi, da mu pomagate
V aplikaciji vidimo fotografijo neznanega predmeta, da robotu predlagamo, kako naj se vede. Naj ga zabeleži v tlorisu, saj je vedno tam. Pričakuje, da ga bo morda videl še kje, saj je nemarno odvrženi. Ali ni na fotografiji nič takšnega, kar bi mu lahko škodovalo, torej ga lahko prihodnjič spregleda. Tako pomagamo robotu, da se postopoma uči, postaja pametnejši in učinkovitejše sesa. Podjetje iRobot pa je naredilo še en korak. Da bi dodatno izpostavili tovrstne zmogljivosti, so oblikovali tudi pomenljivo poimenovano garancijo P.O.O.P. (Pet Owner Official Promise). Smisel jamstva je, da tako zelo verjamejo v delovanje prepoznave predmetov, da v roku enega leta od nakupa zagotavlja menjavo robota, v primeru, da zataji in povozi kakec hišnega ljubljenčka.
Poskrbljeno za varnost in zasebnost
Sposobnost samodejne prepoznave predmetov bodo ves čas nadgrajevali, toda šele takrat, ko bodo v podjetju iRobot prepričani, da je robot sposoben predmet prepoznati v različnih primerih. Zelo težko je na primer prepoznati bel ušesni čepek brezžičnih slušalk na beli preprogi ali črni kabel na preprosti s črtastim vzorcem. Ker ima robot Roomba j7 kamero za vidno svetlobe, se seveda porajata vprašanji glede varnosti in predvsem zasebnost. Zadnje, kar bi si želeli, je, da bi robot vohunil za nami. Seveda se vam česa takšnega ni treba bati, saj prepoznava predmeta poteka na napravi. Robot ne pošilja fotografij predmeta v internet. Sposobnost prepoznave bi morda lahko bila nekoliko višja, toda hkrati bi to pomenilo preveliko grožnjo za zasebnost uporabnik.
Tudi prenos fotografij, ki jih pošlje aplikaciji, je zaradi šifriranja na celo poti popolnoma varen. To potrjuje certifikat TÜV, je ena od najboljših možnih zaščit podatkov. V tem konkretnem primeru torej velja, da četudi bi se nepridiprav dokopal do podatkov, so ti v neberljivi obliki, ki mu nič ne pomaga. Če morda ne veste. TÜV je kratica, ki označuje Združenje za tehnično spremljanje (izvirno Techischer Überwachungsverein), certifikat pa danes označuje, da je bil določen izdelke preizkušen glede varnosti in da izpolnjuje zahteve strogega nemškega zakona o varnosti opreme in izdelkov.
Računalniški vid še ni absoluten in absurdno bi bilo, da bi od robota pričakovali popolno prepoznavanje predmetov. Vendar kar že zna, še zdaleč ni slabo. A bistvo je drugje. Naprej obrnjena kamera je pogoj prepoznave, medtem ko bodo programski algoritmi iz leta v leto boljši. To je namreč bistvo strojnega učenja oziroma umetne inteligence, s katero se ponaša robot in je celo njegova največja odlika.
Kako dober je v sesanju?
Dobra navigacija in učinkovito izogibanje ovirama je pogoj za optimalno sesanje, kar pomeni, da sta obe lastnosti vedno bolj povezani. Če vodenje ni primerno, nič ne pomaga odličen mehanizem pobiranja smeti. Velja pa seveda tudi obratno. Zaradi tega robot Roomba j7 tudi v drugih lastnostih ne zaostaja za najboljšimi sodobnimi sesalniki. Med drugim ga odlikuje sistem dveh nasproti vrtečih se krtač iz gume, zanaša se na tipalo dotika, da se giblje čim bližje robovom ter zna oblikovati in shraniti tlorise prostorov, ki jih lahko po želji urejamo.
Roomba j7 je idealen robot za lastnike domačih ljubljenčkov, a ravno tako za družine z majhnimi otroki, saj je pri njih več možnosti, da na tleh obleži pozabljena igrača ali kabel za polnjenje mobilne naprave. Za sodobne potrebe je samočistilna priključna postaja modela Roomba j7+ skoraj nujna, saj želimo, da robot sesa čim bolj pogosto, po možnosti, ko ni nikogar doma in nimamo časa prepogosto prazniti košek.
