Od inženirke agronomije do psihoanalitične psihoterapevtke
Četrti letnik srednje šole je za dijaka obdobje, ko se odloča o študiju in hkrati o tem, kaj bo kasneje v življenju počel. Od konca vrtca pa do takrat se moramo posvečati predvsem šolanju in obšolskim dejavnostim, prostega časa za razmišljanje, sanjarjenje in odkrivanje sebe in družbe okrog nas pa je za mnoge otroke in mladostnike danes premalo. Zato je marsikomu težko na hitro prepoznati svoje prave poklicne strasti in si odgovoriti na vprašanje, kaj si pravzaprav želi početi v življenju. Sreča je v tem, da življenje tako ali tako ubere svojo pot, če se pot spremeni, pa si lahko o izbiri poklica vedno premislimo.
Ko sem morala pred maturo oddati vpisni list na univerzo, sem bila ena izmed tistih zmedenih dijakinj, ki na vprašanje: »Kam se boš pa ti vpisala?« nikakor ne znajo suvereno odgovoriti. Tista otroška zagnanost, ki reče: »Jaz bom medicinska sestra!« pri mnogih v najstniških letih izpuhti. Tako je bilo tudi pri meni, ali pa takšne jasne želje morda nikoli niti ni bilo. Vpisala sem se na Fakulteto za arhitekturo, na drugo mesto pa sem uvrstila študij agronomije na Biotehniški fakulteti. Kar nekako vedela sem, da sprejemnih izpitov za študij arhitekture ne bom šla opravljat, kar je pomenilo, da bom pristala na Biotehniški fakulteti. A vseeno sem si želela vsaj za nekaj tednov podaljšati možnost premišljevanja. Prijatelje je moja takratna odločitev za študij agronomije presenetila. Tudi mene je in me preseneča še zdaj. Za »ambiciozno ljubljansko gimnazijko« to vsekakor ni bila običajna odločitev, a takrat sem si tega želela. Želela sem si miru, hrepenela sem po poklicu, ki bi bil zame pomirjujoč, v objemu zemlje in rastlin. Pozna najstniška leta so bila zame precej težka in zdaj, ko jih poskušam opazovati, vidim, da z ljudmi nisem znala oblikovati odnosa in ga ohranjati, rastline pa so mojo tesnobo ob tem srkale vase in me pomirjale.
Po prvem letniku študija kmetijstva sem se ob prigovarjanju takratnega fanta odločila, da pričnem s psihoterapijo. Ne s študijem, ampak z lastno izkušnjo. V spletni brskalnik sem vpisala »psihoterapija Ljubljana« in med prvimi zadetki je bil terapevt, ki sem ga kasneje začela obiskovati. Kljub temu, da so bila srečanja velikokrat težka, me je njegovo delo tako navdušilo, da sem večkrat pomislila, kaj če bi ta poklic lahko opravljala tudi sama. Najprej se mi je to zdela preveč divja zamisel, v mojih mislih pa je rasla in rasla. Pozanimala sem se, kje je terapevt študiral in se trdno odločila, da bom tudi jaz obrala podobno pot.
Sledila so dolga pogajanja s starši. Fakulteta, na katero sem se želela vpisati, je namreč plačljiva in potrebovala sem finančno podporo. Sklicati je bilo potrebno več kriznih družinskih sestankov, da sta starša pristala na moj novi načrt. Pod pogojem, da hkrati diplomiram iz kmetijstva. Njihovi pomisleki o negotovosti psihoterapevtskega poklica so se mi takrat zdeli neupravičeni, saj se z negativnimi platmi študija in poklica takrat nisem ukvarjala. Verjetno je takšna začetna naivnost včasih pri novih izzivih zelo potrebna. Vse, kar sem vedela, je, da je to zame edina izbira. Zdaj sem jima hvaležna, da sta me potisnila v zaključek dodiplomskega študija agronomije. Včasih je namreč pomembno, da tisto, kar začnemo, tudi zaključimo in s tem pridobimo celosten pogled, samozavest na nekem področju in hkrati tudi naziv. Sploh, če smo že skoraj pri koncu.
Študij psihoterapije je potrdil, da je to zares tisto, kar si želim delati. Tisto, za kar se čutim poklicano. Seveda me je zanimalo tudi kmetijstvo. Prvo leto sem v študiju zelo uživala, a sem kasneje spoznala, da je to zame predvsem hobi. Obožujem vrtnarjenje, ne predstavljam pa si, da bi s tem služila denar. Še manj, da bi bil to poklic, v katerem bi se lahko tudi intelektualno razvijala. Vesela sem, da sem študirala kmetijstvo, saj mi je odprlo pogled v svet naravoslovja, svet rastlin in zemlje. Prepričana sem, da bi bilo brez tega znanja in izkušenj moje življenje bolj prazno. Živela bi nekako enostransko, del mene bi ostal zakrknjen. Hkrati pa je zame pomembno tudi spoznanje, da se moja poklicna pot v kmetijstvu ne nadaljuje in da sem jo šla iskat na področje psihoterapije.
Ko se oziram na prehojeno študijsko pot, se mi zdi, da sem sprejela ravno prave odločitve na pravem mestu. Včasih si očitam, zakaj se nisem že prej odločila za študij psihologije in se s tem v naprej pripravila za psihoterapevtski poklic, a to je le predvidevanje, ki nikakor ne zagotavlja, da bi mi bilo tako kaj bolje. Vsega se seveda v enem življenju ne da študirati, pomembno pa je, da se o menjavi, začetku ali zaključku študija odločamo sami in s srcem. Da poskušamo v sebi poiskati tisto, česar si res želimo in se ne omejujemo s pričakovanji bližnjih ali družbe. Navsezadnje upamo, da bo življenje dovolj dolgo in nam bo omogočilo, da si vsaj enkrat premislimo. Upam, da vse tiste, ki razmišljate o podobnih spremembah, nič ne ustavi. Na tiste, ki pa si belite glavo s tem, ali se boste pravilno odločili ali ne, pa upam, da je moj prispevek deloval vsaj malo pomirjujoče. Nikoli ni prepozno.
Saga Lucija Škerlep, študentka magistrskega študija Psihoterapevtske znanosti na SFU Ljubljana
V okviru svoje študijske prakse odgovarjajo študenti SFU Ljubljana, pod strokovnim mentorstvom izkušenih psihoterapevtov Psihoterapevtske Ambulante SFU. Če potrebuješ poglobljeno pomoč, nudi Ambulanta SFU različne oblike psihoterapije.
