Clarissa Pinkola Estés pravi, da se preko mitov in pravljic lahko povežemo z instinktivno naravo, od katere postajamo čedalje bolj odtujeni. Estés obravnava mite in pravljice na globalni ravni, v prispevku pa se bom osredotočila na slovenski etnični prostor. Mit, ki izhaja iz posameznikovega okolja, pooseblja njegove lastnosti. Krivopete so že skoraj pozabljeni mit v slovenski kulturi. Z modrostjo so pomagale ljudem in jih spodbujale k njihovem napredku. Hkrati pa so jim lahko povzročile ogromno škode in bolečin. Sprašujem se, zakaj je prišlo do ambivalentnega odnosa in kaj se človek iz tega lahko nauči?
Marie-Louise von Franz, jungovska psihologinja, znana po svojih psiholoških interpretacijah pravljic in mitov pravi, da preko razlage mitov in pravljic razsvetlimo izzive, s katerimi se posameznik sooča tekom osebnega razvoja. Miti so univerzalne in brezčasne zgodbe, ki odsevajo življenje naših prednikov in ga hkrati oblikujejo. Ljudem niso le pomagali razumeti njihovega življenja, temveč so jim tudi razkrivali področja človeškega uma, ki bi drugače ostala nedosegljiva. Zgodbe o bogovih in junakih so osvetlile delovanje duševnosti in ljudem pokazale, kako naj se spoprimejo z lastnimi duševnimi stiskami. Miti raziskujejo posameznikove želje, strahove in hrepenenja. Clarissa Pinkola Estés je v knjigi »Ženske, ki tečejo z volkovi: miti in zgodbe o arhetipu Divje ženske«, interpretirala in analizirala starodavno pripovedništvo, predvsem pa pozivala ženske naj aktualizirajo lastne potenciale. V knjigi analizira zgodbe in mite, kot so La Loba, Sinjebradec, Modra Vasilisa, Okostnakinja in Perzefona.
Na slovenskem območju je Barbara Ivančič Kutin, v knjigi »Krivopete: divje žene z nazaj zasukanimi stopali« v slovenski folklori, opisala mitološko bitje s katerim je imel človek ambivalenten odnos. Krivopete so mitska bitja, ki so znane na severozahodnem slovenskem območju, v Benečiji, na Livškem, v Breginjskem kotu, v Trenti, Avstrijskem Koroškem, Reziji in Brdih. Najstarejši zapisi o Krivopetah segajo v 19. stoletje in kažejo na veliko motivno pestrost. Najbolj opazna lastnost Krivopet so nazaj zasukana stopala. Telesna deformacija velikokrat zaznamuje mitološka bitja z namenom distinkcije razlikovanja med človeškim in mitološkim svetom. Slovensko mitsko izročilo, kot povsod po svetu, s folklornimi pripovedmi ohranja spomin na prastara verovanja, svete prostore, predkrščanske rituale, ki so nemalokrat povezani z najrazličnejšimi nadnaravnimi silami, kot so duhovi narave in prednikov. Ti se pojavljajo v obliki demonskih in drugih bajeslovnih bitij, ki so na meji med božanskim in človeškim, med znanim in neznanim in imajo regulativno funkcijo, kar pomeni, da vpliva na ravnanje in obnašanje ljudi. Med takimi bitji je tudi ženski demon, baba, ki ima izvor v starodavni verski predstavi o pramateri – darovalki življenja, prinašalki svetlobe in vegetacije. Njen dobri značaj je sčasoma pridobival temne, hudobne poteze. Posledično pride do ambivalence, ki se pripisuje duhovom prednikov. Med tovrstne ženske demone sodijo tudi divje babe oziroma žene, kamor prištevamo Krivopete. Slednje so bitja z bogatim znanjem in modrostjo. Ljudi so poučile o zdravilnih zeliščih, jim pomagale pri izdelavi skute, jim pokazale kako zavezati trto, da se ne bi odtrgala, kdaj sejati in kdaj žeti. Vplivale so na vreme ter ljudem svetovale naj pospravijo pridelke, ko se je bližala toča. Živele so relativno blizu ljudem, skrite v jamah, tako da so ostale nevidne očem.
V knjigi Krivopete je razpršenih še veliko drugih opisov njihovih telesnih in značajskih lastnosti, kot so na primer dobrota, pripravljenost pomagati, plašnost, bogato znanje in lepota. Prisotni pa so tudi zapisi o njihovi hudobiji, fizični neprivlačnosti, strašljivosti in krvoločnosti. V sebi nosijo transcendentno skrb za ljudi in jim želijo pomagati v smeri razvoja. Želele so biti sprejete s strani ljudi, vendar so jih slednji zaradi njihove drugačnosti zavračali in izključevali. Eno izmed izročil pripoveduje o odnosu med moškim in Krivopeto. Po smrti gospodove žene, je Krivopeta videla njuno hči, ki je imela razcapana vsa oblačila. Krivopeta ju je nekaj časa opazovala in se nato odločila pomagati. Mož jo je sprejel, saj ga je naučila ogromno stvari, kot so pletenje oblačil in obdelovanje zemlje. V zameno za njeno prijaznost, je Krivopeta podala eno in edino pravilo – da je nikoli noben ne sme poklicati po pravem imenu. Nekega dne, ko je mož odšel od doma je Krivopeta začutila, da se bliža toča. Z namenom, da zaščiti zrele pridelke, je odšla na polje in le-te pobrala. Ko je mož prišel domov, se je razburil nad tem, kar je naredila in jo osorno poklical po pravem imenu, Krivopeta. Slednja se je burno razjezila in za vedno odšla nazaj v gozd. Krivopeta si je izjemno želela sprejemanja s strani človeka, se želela vključiti v njegovo življenje in mu pomagati. Človek pa je ni mogel sprejeti v celoti, ne glede na to koliko dobrega je naredila. Venomer jo je postavil nazaj na obrobje družbe.
Na mitološka in pravljična bitja je človek projiciral tiste lastnosti, ki si jih sam ni hotel priznati. Naloga mitov v kulturi je, da predajo svoje znanje in razsvetlijo temne ter potlačene dele družbe in posameznika. Krivopete predstavljajo simbol divje žene in ponazarjajo intuitivno, pristno ter primitivno žensko energijo. Cilj posameznika ni, da jo premaga ali ji škoduje, ampak da jo spozna in osvoji njene veščine za lastni ter družbeni razvoj. Z integracijo njenih lastnosti posameznik pridobi samozavest, zaupanje vase in v svoje čute. Pomembnost mita o Krivopetah je, da se posameznik nauči sprejemanja drugačnosti in zaupa svojemu čutenju.
Avtorica: Ema Piskar, študentka bakalavreata Psihoterapevtske znanosti na SFU Ljubljana
Mentorica: Marta Jenko, vodja Ambulante SFU Ljubljana
Literatura
Kutin, B. I. (2018). Krivopete: Divje žene z nazaj zasukanimi stopali v slovenski folklori (Let. 13). Založba ZRC.
Pinkola Estés, C. (1996). Women Who Run with the Wolves: Myths and Stories of the Wild Woman Archetype. Ballantine Books.
Von Franz, M.-L. (1987). Introduction to the Interpretation of Fairy Tales. Dallas, Tex.: Spring Publications.
V okviru svoje študijske prakse odgovarjajo študenti SFU Ljubljana, pod strokovnim mentorstvom izkušenih psihoterapevtov Psihoterapevtske Ambulante SFU. Če potrebuješ poglobljeno pomoč, nudi Ambulanta SFU različne oblike psihoterapije.
