Fizična zasvojenost kot simptom posameznikove psihe?
Zasvojenost in odvisnost¹ sta stara toliko kot je stara človeška civilizacija. Odvisnost od alkohola se omenja že v svetem pismu, tudi živali v gozdu jedo gnila jabolka in se opijejo. Živa bitja očitno imamo težnjo, da posegamo po substancah, ki nas pomirijo ali substancah, ki nas poživijo. Moja predpostavka bi bila, da smo k uživanju psihoaktivnih substanc nagnjeni toliko bolj, če nam v osebnostni strukturi manjka mehanizmov samopomirjanja, nagrajevanja, občutkov ugodja, konstruktivne agresije, torej zadovoljstva s samim seboj in konstruktivnega delovanja v okolici. Vsak posameznik je zaradi fiziološkega učinka psihoaktivnih substanc, ki ga bom razložila v nadaljevanju, dovzeten za zasvojenost. Vendar zakaj so nekateri posamezniki bolj dovzetni za odvisnost oziroma hitreje posežejo po substancah, medtem ko nekateri po njih sploh nimajo potrebe ali pa jih, ko se odločijo, brez večjih težav opustijo.
V tem članku sem se osredotočila zgolj na »družbeno sprejemljive« zasvojenosti in odvisnosti od psihoaktivnih substanc, kot sta kajenje in uživanje alkohola. Slednje je pogosto celo družbeno zaželeno in pričakovano. Pijemo ob vsakem slavju, obletnicah, porokah, pogrebih, dosežkih … Uživanje nikotina smo v zadnjih treh desetletjih uspešno postavili na realna tla. Še vedno pa je splošno dostopna substanca, ima le starostno omejitev, kljub temu, da povzroča zasvojenost in je samodestruktivna, saj škoduje zdravju človeka.
Lahko bi se seveda dotaknila tudi drugih družbeno sprejemljivih oziroma celo zaželenih odvisnosti. Na primer od ne-kemičnih stvari, ki pa prav tako sproščajo kemične spremembe v telesu. To so na primer prekomerno delo, nakupovanje, odvisnost od računalniških iger, odnosov, seksa … Predpostavljam pa, da so psihični vzgibi (občutek praznine, bolečine, potlačena čustva, pomanjkanje samo pomiritvenih mehanizmov in konstruktivnega doživljanja ugodja) za ne-kemične odvisnosti podobni kot pri PAS in da je psihična dinamika podobna.
———-
¹ Že pri sami rabi zasvojenost in odvisnost smo mnogokrat zmedeni. V tem članku sem besedo zasvojenost uporabljala zgolj na fizičnem nivoju, odvisnost pa, ko sem govorila tudi o psihičnih vzgibih po zasvojenosti.
zasvojênost -i ž (é)
stanje zasvojenega človeka: alkohol, kajenje povzroča zasvojenost; zdraviti se zaradi zasvojenosti; zasvojenost z mamili / psihična zasvojenost pri kateri se zasvojenec vrača k uživanju kake snovi zaradi spomina na njen ugodni učinek; telesna zasvojenost pri kateri se ob prekinitvi pojavijo abstinenčne težave.
odvísnost -i ž
stanje, položaj koga, ki je v takem odnosu do drugega, da ta skrbi za njegove potrebe, mu zagotavlja pomoč (https://fran.si)
———-
Kaj je odvisnost?
Za sindrom odvisnosti morajo biti po klasifikaciji MKB-10 (mednarodna klasifikacija bolezni) v zadnjih 12 mesecih hkrati prisotni najmanj trije od naslednji znakov:
1. Močna želja (hrepenenje) po psihoaktivni substanci (PAS) ali kompulzija po zaužitju PAS
2. Težave v nadzorovanju vedenja, povezanega z uživanje PAS (težave pri nadzorovanju začetka in zaključka uživanja ter pri nadzoru količine zaužite PAS)
3. Fiziološko odtegnitveno stanje, ko je zmanjšano ali prekinjeno uživanje PAS, ki se kaže z značilnim odtegnitvenim sindromom za določeno PAS
4. Razvoj tolerance – potrebni so vedno višji odmerki PAS za dosego učinkov, ki so jih v začetku sprožali nižji odmerki
5. Progresivno zanemarjanje drugih ugodij in interesov zaradi rabe PAS
6. Nadaljevanje z uživanjem PAS kljub jasnim škodljivim posledicam (Pregelj, 2013)
Kriteriji vsebujejo tako psihičen, fiziološki in socialen vidik škodljivih posledic, ki jih povzroči odvisna oseba sebi kot tudi drugim okoli sebe.
Fizična zasvojenost
Od laikov pogosto slišimo, da je potrebno le zdržati abstinenco, nič takega. »Zdrži tisti mesec, pa bo«. Potem si rešen zasvojenosti. In ko bi le tako bilo. Že res, da kajenje in alkohol povzročata fizično zasvojenost, vendar kje ima pri zlorabi PAS vlogo psihično odvisnost? Oziroma je fizična zasvojenost le simptom posameznikove psihe? Potem bi bilo odvajanje veliko bolj kompleksno kot zgolj prekinitev uživanja psihoaktivne substance.
Najprej poglejmo fiziološke procese, ki jih povzročata alkohol in nikotin.
Psihoaktivne substance vplivajo na možgane. Povzročijo namreč doživljanje ugodja, pomirjanja in vzburjenja. Z evolucijskega vidika je pomembno, da ljudje ponavljajo dejavnosti, ki so pomembne in imajo nagrajujoči učinek (hrana, spolnost).
Nagrajevana mezo-kortiko-limbična pot se navezuje na limbični sistem in prefrontalno skorjo. Največ možganskih struktur, vključenih v doživljanje ugodja, je v limbičnem predelu. Poleg najbolj izstopajočega dopamina so v učinkovanje psihoaktivnih substanc vpleteni še drugi živčni prenašalci: serotonin (sreča, zadovoljstvo), noradrenalin (poživitev, akcija), acetilholin, glutamat (vzburjenje) in GABA (glavni zaviralni živčni prenašalec – funkcija pomirjanja). Psihoaktivne substance delujejo tudi na naravne endogene možganske snovi , ki sodelujejo pri doživljanju ugodja in pri uravnavanju bolečine, kot so endorfini (snovi podobne opiadom). Vse psihoaktivne substance imajo iste nevrokemične substrate, ki povzročajo takojšnje nagrajevalne učinke. Poveča se sproščanje dopamina, ki vpliva na zadovoljstvo, dobro voljo, dejavnosti in živahnost. Torej je učinek nagrajevanja večji, kot bi ga možgani rabili. Zato se možgani ob uporabi psihoaktivnih substanc »navadijo« na večji nagrajevalni učinek, nagrajevalne poti postanejo zato bolj občutljive za tovrstne dražljaje (Pregelj, 2013).
Če dopamina zelo primanjkuje, povzroča nemotiviranost, brezvoljnost, tudi čustveno praznino.
Nikotin poviša nivo dopamina, nato povzroči hiter padec dopamina, zaradi česar potrebujemo novo dozo nikotina. Farmakološko ima razpolovno dobo 2 uri, torej po dveh urah spet rabimo dozo nagrajevalnega učinka v možganih s pomočjo dopamina, ki se sprošča. Alkohol pa poveča zaviralni učinek GABA in zmanjša učinek glutamata. Poveča dejavnost v mezolimbični dopaminski poti. Torej pomirja in vzburja (Pregelj, 2013).
Ob prekinitvi rednega uživanja nikotina in alkohola, torej ko se je že razvila odvisnost, pride do abstinenčne krize. Naši možgani so navajeni sistema nagrajevanja in povečanega evforičnega in pomirjevalnega učinka.
On prekinitvi pitja alkohola se raven dopamina in serotonina akutno zniža, kar lahko z vidika psiholoških simptomov sproži depresijo in anksioznost, ki izzvenita v 2 do 4 tednih po prekinitvi uživanja alkohola.
Tudi pri prenehanju uživanja nikotina se raven dopamina močno zniža, zato lahko prihaja do tesnobe in brezvoljnosti. V 2 do 4 tednih te simptomi izzvenijo (Pregelj, 2013). Vsaj kar zadeva fizioloških potreb.
Pri zasvojenosti se torej razvije fizična potreba po psihoaktivni substanci. Možgani se navadijo na učinke psihofizične substance, zato je zasvojenost na fizični ravni tako težko prekiniti. Potrebna je močna volja, mogoče tudi edukacija, kaj vse se dogaja na telesnem nivoju, da smo s tem seznanjeni in vemo, kaj pričakovati.
Kaj pa psihična odvisnost? Zakaj so nekateri ljudje bolj nagnjeni k zasvojenostim kot drugi? Zakaj nekateri lažje prenehajo z uživanjem substanc kot drugi? Imajo močno voljo, bi lahko rekli. Že res. Volja in motivacija sta kot konstruktivni obliki agresije zelo pomembni pri vsaki odločitvi, tudi pri odločitvi s prenehanjem uživanja PAS in pri nadaljnjem vzdrževanju abstinence. Kaj pa še druge psihične dinamike, ki nekaterim ljudem otežuje prekiniti odvisnost od psihoaktivnih substanc? Kot sta na primer pomanjkanje zmožnosti doživljanja ugodja v življenju in pomanjkanje mehanizmov samo pomiritve? Bi lahko bila ta dva razvojna deficita razlog za večjo možnost razvoja zasvojenosti od PAS, ki sproščajo dopamin in serotonin? Oba živčna prenašalca namreč pomirjata, dajeta občutek ugodja, vzburjata …
O psihični odvisnosti in o celostnem zdravljenju odvisnosti si lahko preberete v drugem delu članka.
Avtorica: Polona Zoja Jambrek, študentka specialističnega študija Psihoanalitične psihoterapije na SFU Ljubljana
Viri
1. Pregelj P. (2013). Psihiatrija. Ljubljana: Psihiatrična klinika Ljubljana.
2. Praper P. (1999). Razvojna analitična psihoterapija. Ljubljana: Inštitut za klinično psihologijo.
3. Brezovar S. (2019). Osebnostne motnje v teoriji in praksi. Ljubljana: UMco.
4. Rešetnikov M., Pritz A. (2019). Osnove klasične psihoanalize. Dunaj: Sigmund Freud University Press.
V okviru svoje študijske prakse odgovarjajo študenti SFU Ljubljana, pod strokovnim mentorstvom izkušenih psihoterapevtov Psihoterapevtske Ambulante SFU. Če potrebuješ poglobljeno pomoč, nudi Ambulanta SFU različne oblike psihoterapije.
