Si se kdaj vprašal, zakaj tvoj najljubši lokal ne nudi jedi na študentske bone? Kakšne pogoje mora izpolnjevati ponudnik, da se sploh lahko vključi v sistem subvencionirane študentske prehrane? In kako to, da pri vsakem kosilu na bone prejmeš še sadje in solato, v restavracijah s hitro hrano (ki že tako niso ravno sinonim za zdravo prehrano) pa včasih kar sladoled ali jabolčno pito?
Podrobnejši pregled kriterijev in sistema podeljevanja točk za ponudnike študentske prehrane je vsekakor zanimiv in lahko odgovori na nekatera izmed teh vprašanj. Poglej si, kako točke zbirajo ponudniki študentske prehrane – so te nekateri kriteriji presenetili?
Vstopne in posebne pogoje določa Javni razpis
Kosil na študentske bone ne more nuditi kar kdorkoli, ki izvaja gostinsko dejavnost. Za vključitev v sistem subvencionirane študentske prehrane se mora ponudnik pravočasno prijaviti na Javni razpis za izbiro ponudnikov subvencionirane študentske prehrane. Obvezno je izpolnjevanje vseh vstopnih pogojev, posebne pogoje pa morajo izpolnjevati le »klasični« ponudniki.
To pomeni, da za javne zavode, kot so srednje šole, dijaški in študentski domovi, bolnišnice in domovi za ostarele, veljajo blažji pogoji. Njihove vloge se sploh ne točkujejo glede pestrosti ponudbe, samopostrežnega solatnega bara, ponudbe dietnih kosil ali pa vključenosti ekoloških živil. Tudi nekateri drugi posebni pogoji (na primer le ena sestavina glavne jedi je lahko ocvrta) veljajo le za »klasične« ponudnike.
Srednje šole in študentski domovi lahko strežejo manj uravnotežene obroke – Zakaj?
Delitev ponudnikov na »klasične« in javne zavode je nova v letošnjem razpisu za leto 2025 in 2026. Namen je: »spodbujati in v sistem študentske hrane vključiti javne ponudnike, ki v javnem interesu zagotavljajo zdravo in dostopno prehrano.« To je sicer dobrodošlo, saj so javne menze pogosto res cenovno dostopnejše od restavracij.
Nudenje študentske prehrane v študentskem domu je zagotovo smiselno in praktično. Pa je vseeno sprostitev pogojev glede uravnoteženosti obrokov pravi način? Ali ni logično, da se ravno v srednjih šolah (kjer se poleg študentov prehranjujejo še mladoletni dijaki) streže kakovostna in uravnotežena prehrana? In v bolnišnicah skrbi za zdravje tudi s prehrano? Nekateri kriteriji bi vsekakor lahko ostali za vse ponudnike. Večjo vključenost javnih zavodov bi morda lahko dosegli že z neposrednim nagovorom zavodov o prijavi na razpis, ne pa z nižanjem standardov.
Jajca, jogurti in palačinke ne štejejo kot glavna jed – vsaj ne za klasične ponudnike
Ena izmed točk razpisa izrecno navaja, da: »jajca, jajca s šunko/slanino, shake, smoothie, kosmiči/musliji/granola, rogljički, krofi, razni sladki zavitki/žepki iz listnatega testa s sladkim polnilom, jogurti, sladice, palačinke s sladkimi nadevi, carski praženec, cmoki/štruklji z marmelado, sadne kupe in ostale podobne izpeljanke sladkih jedi ne štejejo kot glavna jed ali kot hod. Zato v Žitu na bone dobiš sendvič, ne pa tudi rogljička. S stališča zagotavljanja zdravih obrokov je precej smiselno, da se kot glavna jed ne štejejo sladice.
Je pa vprašanje, če je jabolčni burek ali pa Big Mac zares boljša izbira od recimo jajčne omlete s šunko in zelenjavo ali muslijev z jogurtom, ki glede na razpis nista primerna. Verjetno so s točko želeli med drugim zagotoviti, da je obrok primeren kot kosilo (tudi glede količine), ne le kot zajtrk ali malica. A tudi tu vse skupaj ni tako konsistentno: kdo se od wrapa v Žitu zares naje ali pa bi trdil, da je burek palčka primerno kosilo? Kar je še bolj nenavadno: ta pogoj velja le za klasične ponudnike. V srednjih šolah in študentskih domovih ti lahko ponudijo tudi palačinke, carski praženec ali pa štruklje z marmelado …
Dunajski zrezek s pomfrijem prepovedan, pica ima določeno minimalno velikost
Med posebnimi pogoji, ki veljajo le za klasične ponudnike, je tudi določilo, da je pri glavni jedi in prilogi lahko samo ena sestavina ocvrta. Torej kombinacija ocvrtega zrezka z ocvrtim krompirjem ne pride v poštev. McChicken z ocvrtim krompirčkom je zaenkrat nekako še v ponudbi (ker poleg ocvrtega piščanca za glavno jed dobiš še kruhek in maščobno omakico morda).
Še en izmed posebnih pogojev je minimalna velikost pice: ta mora imeti premer vsaj 27 cm oziroma površino 572 cm2. Bolj znano pa je, da mora ob vsakem študentskem kosilu (razen dostavi) ponudnik zagotoviti vsaj 2 dcl brezplačne pitne vode, mineralne vode ali nesladkanega čaja. Tega pravila smo zagotovo veseli vsi »varčni« študentje, ki ne želimo pustiti dodatnih treh evrov za kozarec pijače ob kosilu – je pa res, da kaj drugega kot navadno vodo bolj redko dobiš. Slabost je, da predvsem v menzah vodo pogosto nudijo v plastičnih lončkih za enkratno uporabo …
Točkovnik kot na izpitu
Klasični ponudniki morajo poleg izpolnjevanja pogojev zbrati tudi dovolj točk, ki se podeljujejo za najrazličnejše kriterije. Predvsem je pri točkovanju pomembna raznovrstnost obrokov, ponudnike pa se nagradi tudi trajnostni vidik prehranjevanja, dostopnost obrata za invalide in nekatere dodatne storitve oziroma ugodnosti, ki jih zagotovijo študentom.
Zanimivo je, da za nudenje dietnih kosil brez glutena, ponudnik lahko prejme kar 10 točk. Za več kot dve različni brezmesni študentski kosili na teden recimo prejme zgolj 5 točk. Ni pa na dodatnih točk za kosila brez laktoze ali katere druge podobne diete – vprašanje je že, kako upravičene so točke za brezglutenske obroke. K točkam pestrosti lahko pice prispevajo le, če je najmanj polovica pic pripravljena na osnovi polnozrnatega testa.
Za polnovredno pico šteje vsaka, kjer je na embalaži že pripravljenega testa označeno, da je »polnozrnata« in to ne glede na odstotek vsebovanih polnozrnatih sestavin. Očitno je reklamni napis pomembnejši od dejanskega podatka. Če ponudnik sam pripravlja mešanico za testo, pa naj ta vsebuje približno tretjino polnozrnate moke.
Novinar
