Tokratni komentar namenjam krajšemu prikazu medgeneracijske reprodukcije nekaterih posplošenih, domnevno samoumevnih predstav (dalje stereotipov), ki kot del vzgoje in izobraževanja vplivajo na odločitve posameznika oz. posameznice – kaj me zanima, v kateremu poklicu se vidim, kater študij je primeren zame itd. Točneje, katera so nekatera stereotipna dojemanja ženskih in moških opravil in kako se ta dojemanja lahko kažejo in tudi presežejo v šolskem sistemu.
Prispevek tako predstavlja nadaljevanje misli iz prispevka, kjer sem se posvetil delu zgodovine dekliškega šolstva na primeru Ane Mayer in postavil slednjo trditev: »To, da je ženskam šolanje omogočeno na formalni ravni, še ne pomeni, da so te tudi širše, na različnih področjih družbenega življenja, upoštevane in tretirane enakovredno moškim«.
Začetek zgoraj izpostavljenega problema kot pedagog postavljam v proces vzgoje. Torej v načrtno (in delno tudi nenačrtno) posredovanje vzorcev delovanja v svoji kulturi, s strani oseb starejše generacije na mlajšo generacijo.
Vedenjski vzorci in pričakovanja
Če naj najprej postavim kar se da osnovno in tudi znanstveno že odgovorjeno vprašanje: Se morajo fantje igrati z avtomobilčki, dekleta pa z igračami tipa Baby Born zaradi svojih naravnih danosti? Ne. Gre za kulturno spodbujane vedenjske vzorce in pričakovanja o tem, kako delovati v svoji kulturi kot moški oz. ženska. Z učenjem določenega sklopa opravil, sprva preko otroške igre in posnemanja odraslih, pa je povezano tudi vzpostavljanje interesa za ta opravila – vzgoja in nega otrok, popravilo avtomobila itn. Del tega procesa predstavlja tudi ustvarjanje samoumevnosti, ki se vzpostavijo pri ljudeh in gredo v smer: » ker tako pač je«.
Omenjene samoumevnosti pa nam, če smo čisto iskreni, tudi lajšajo soočanje z vsakdanjimi problemi. Tako v primeru, ko ne vem kako deluje motor avtomobila, da bi ga lahko popravil sam, vem vsaj to, koga naj prosim za pomoč pri njegovem popravilu – tipično kontaktiram avtomehanika, ki nekako še danes velja za moški poklic. Tovrstne vzorce delovanja starši, učitelji in drugi odrasli prenašajo na osebe mlajših generacij. Ne pozabimo pa, da so tudi odrasli bili vzgajani in so tudi sami prejemniki vzorcev delovanja s strani svojih predhodnikov. V opisan proces je torej potrebno všteti zgodovinsko-kulturne tirnice vzgojne in z njimi povezanega medgeneracijskega prenosa stereotipov.
Odpiranje in zapiranje interesa
Prenos stereotipov je pravzaprav neizbežen, človeku pa tudi ni možno vzpostaviti interes za čisto vsa področja današnjega družbenega življenja. Prej bi rekel, da s tem, ko odpremo interes za nekatera bolj ali manj specializirana področja družbenega življenja, interes za druga zapremo.
Glede na zgoraj zapisano, samo po sebi torej ni nujno narobe, če je na Pedagoško fakulteto vpisanih večje število oseb ženskega spola, na Fakulteti za matematiko in fiziko pa oseb moškega spola. Ovira oz. težava pa nastopi, ko se pri osebi, denimo na podlagi ob rojstvu pripisanega spola, favorizira ali se jo celo sili k določenemu opravilu ali študiju, ostale možnosti pa se sistematično zavrača z iskanjem razlage v domnevnih naravnih danostih – primer mita o materinskem nagonu, ki naj bi vplival na interes za vzgojo otrok – in ko se določena dela, ki so na primer tradicionalno dojeta za ženska, nižje vrednoti in manj plačuje.
Dolžnost učiteljev na opozarjanje neenakosti
Kako lahko torej zgoraj opisane ovire presežemo in posamezni osebi ne glede na pripisan spol vzpostavimo interes ter ji tudi v praksi omogočimo opravljanje del, za katera se sicer, v primeru nespodbudnih okoliščin, ne bi odločila? Odgovor s pedagoške perspektive vidim v obveznem, laičnem javnem šolskem sistemu, ki je zavezan pluralni obravnavi in kritičnem soočanju učencev z različnimi družbenimi vlogami, ki jih posamezniki kot bitja svoje kulture prevzemamo, in z neenakostmi, ki se vzpostavljajo s prevzemanjem teh vlog. Učitelji so v javnih šolah dolžni učence soočati s pluralnostjo družbenega življenja in opozarjati na neenakosti. Ta naloga ni lahka, je pa nujna.
In če naj na podlagi zapisanega podam strnjen odgovor na trditev v uvodnem odstavku: Pravno-formalna izenačitev možnosti šolanja še ne pomeni nujno preseganje družbenih vzorcev, ki dostop ovirajo v praksi. Je pa zagotovo varovalka pravice v primeru, ko nekdo želi preseči katerega izmed družbenih stereotipov, a mu drugi to onemogoča in s tem nad njim izvaja krivico. Tudi javna šola je dolžna upoštevati postavljen pravno-formalni okvir in obenem preko kritične, nepristranske in pluralne obravnave učnih vsebin preizpraševati ter tudi presegati nekatere, domnevno nespremenljive danosti.
