Komentar, ki ga pišem, je prvi v seriji treh, v katerih se bom podrobneje ukvarjal s spornimi predlogi trenutne Vlade. V tem se bom osredotočil na predlagane dodatke k pokojninam za izjemne dosežke na področju umetnosti. Sledila bosta še komentar o davku na nepremičnine in komentar glede čakalnih dob v zdravstvu.
Ministrstvo za kulturo je konec lanskega leta v Državni zbor vložilo predlog Zakona o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke na področju umetnosti. Temu je sledila pričakovana reakcija opozicije, predvsem s strani SDS, ki je hitro mobilizirala svoje volilno telo in zbrala dovolj podpisov za sklic zakonodajnega referenduma na to temo.
Komentar se ne bo podrobneje ukvarjal z vsebinsko oceno predlaganega zakona, saj tudi trenutna ureditev ni najboljša. Zmotili pa so me predvsem argumenti s strani Vlade, da je sklic referenduma nesmiseln, češ, da stroški referenduma presegajo več desetletne stroške predlaganih pokojnin. Ker pa vlada precejšnja zmeda glede vsebine zakona, sem se odločil spisati še okvirni pregled predloga.
Vsebina zakona za telebane
Bistvena novost, ki jo predlagani zakon prinaša, so objektivna merila za dodelitev umetniške pokojnine. Doslej je bila podelitev tovrstne pokojnine prepuščena diskreciji vsakokratnega ministra. To pomeni, da je minister za kulturo po lastni volji podelil umetniško pokojnino posamezniku, ki je izpolnjeval zakonske pogoje.
Tak sistem je bil izrazito subjektiven, saj je omogočal podeljevanje pokojnin tistim, ki so bili vsakokratnemu ministru všečni. To sicer ne pomeni, da je lahko minister za kulturo komurkoli podelil umetniško pokojnino – stari (in še veljavni) zakon je določal nekatere pogoje. Bilo pa je zelo očitno, da so ministri pokojnine podeljevali tistim kulturnikom, ki so delili ministrov svetovni nazor.
Po novi predlagani ureditvi je minister za kulturo izvzet iz enačbe. Do 100 % dodatka bodo upravičeni prejemniki Prešernove nagrade za življenjsko delo, do 50 % dodatka pa prejemniki Nagrade Prešernovega sklada in vsaj še enega priznanja, ki je naveden v prilogi zakona. Prav tako bodo do 50 % dodatka upravičeni še prejemniki odlikovanja na podlagi Zakona o odlikovanjih Republike Slovenije, če so hkrati prejemniki še kakšnega priznanja iz priloge.
V prilogi je navedenih 21 takih priznanj. Pri večini (npr. Borštnikov prstan, Zlatnik poezije, Nagrada Kresnik …) se priznanje podeli le enemu posamezniku letno. Pri nekaterih so priznanja, ki poleg nagrade Prešernovega sklada zadostujejo za pridobitev pokojnine, redkejša – podeljujejo se neenakomerno (to so predvsem nagrade za življenjsko delo, npr. Nagrada Ksenije Hribar za življenjsko delo se je od leta 2013 podelila šestkrat). Plečnikovo nagrado pa vsako leto prejme veliko oseb – leta 2024 jih je nagrado prejelo 20, leta 2023 32, leta 2022 pa 29.
Gotovo je, da bosta do 100 % dodatka letno upravičeni dve osebi. Prešernova nagrada za življenjsko delo ima vsako leto dva nagrajenca, obenem pa ni predviden dodaten pogoj (razen če so vpisane v kazensko evidenco oz. prejemajo dodatek po do zdaj veljavnem zakonu).
Pri 50 % dodatku številka ni jasna, saj je poleg nagrade Prešernovega sklada ali odlikovanja zahtevan še dodaten pogoj, tj. vsaj še eno izmed enaindvajsetih – v prilogi navedenih – priznanj. Ministrstvo za kulturo predvideva, da bosta to dve osebi letno.
Kaj je narobe s predlogom?
Kot sem nakazal v uvodu, se z vsebinsko oceno zakona ne bom ukvarjal. Čeprav imam nekatere pomisleke, da bi znala nova ureditev (v smislu kulturniškega ceha, klientelizma in kupovanja uslug) škodovati podeljevanju nagrad, ki so pogoj za pridobitev dodatka, bi šlo za gole špekulacije z moje strani. Povrh tega se bodo s tem vprašanjem izčrpno ukvarjale politične stranke na referendumski kampanji in ne bi jim rad jemal veselja.
Osredotočil se bom na način, kako je Ministrstvo predlog predstavilo v kontekstu stroškov. Ministrica za kulturo Asta Vrečko v zadnjih tednih namensko in sistematično plasira višino stroškov v znesku med 65.000 in 75.000 € letno. Istočasno pa ne pozabi omeniti, da bo referendum stal okoli 6 milijonov €.
Najprej se osredotočimo na številke. Če predpostavimo, da je ocena Ministrstva realna, se bo v prvem letu strošek dodatkov res gibal med 65.000 in 75.000 €. Ne smemo pa pozabiti, da gre za linearno funkcijo. Že naslednje leto bo strošek znašal med 130.000 in 150.000 €, leto kasneje pa med 195.000 in 225.000 €. Jasno je, da prejemniki pokojnine niso nesmrtni, ampak stroški bodo kljub temu iz leta v leto naraščali (upoštevajoč še druge parametre, ki vplivajo na pokojnine, tj. rast življenjskih stroškov in usklajevanje z inflacijo).
Zgornja matematika je seveda točna le v primeru, da so navedbe Ministrstva točne. Teoretično je povsem mogoče, da npr. vsi nagrajenci Prešernovega sklada (teh je na leto 6) izpolnijo pogoje, kar skoraj podvoji končni znesek. Istočasno se ne smemo osredotočati zgolj na eno koledarsko leto, saj pravica uveljavljanja dodatka ne ugasne. Na podlagi tega nisem prepričan, ali je ocena Ministrstva, da bosta pogoje za 50 % dodatek letno izpolnjevala le dva, povsem točna.
Primerjava teh stroškov s stroški referenduma pa ni smiselna, če se želimo igrati demokratično družbo. Zakonodajni referendum – sploh zakonodajni referendum, ki ga predlaga 40 000 volivcev – je izraz neposredne demokracije v naši državi. Kot tak mora s strani odločevalcev uživati določeno mero spoštovanja, četudi kaže na golo merjenje moči pred volitvami. Pri tovrstnih vprašanjih mora postopkovni vidik pretehtati vsebinskega. Vnaprejšnje izpodbijanje legitimnosti referenduma ne koristi nikomur, saj daje slaba izhodišča v prihodnje.
Zaključek
V času, ko pišem ta komentar, je že postalo jasno, da referendum bo. Referendumsko kampanjo pričakujem z mešanimi občutki, saj bo zaradi razgretih političnih razmer in bližajočih se volitev iz nas potegnila najslabše. Ko se politiki pogovarjajo o kulturi, pričakuj odsotnost kulture.
Istočasno lahko spremljamo očitno nesorazmerje pri višinah pokojnin v državi. Zelo težko nekomu privoščimo 100 ali 50 % dvig, dasiprav je vrhunski umetnik, medtem ko velik del upokojencev živi pod pragom revščine. Vlada je po mojem izbrala neustrezen čas, da se je lotila vprašanja umetniških pokojnin, čeprav je vpeljala nekatere dobre institute (npr. nepodedljivost).
Predlog zakona je – tako kot večina predlaganih zakonov v tem mandatu – nepopoln. Vpeljal je nekatere konkretne in navidezne izboljšave, hkrati pa za seboj pustil neodgovorjena vprašanja, ki so bistvena. Ravno zaradi šlampastega postopanja te Vlade, bo izkušnja bližajočega se referenduma najbrž zelo neprijetna, tako za volivce kot tudi za umetnike.
»Slep je, kdor se s petjem ukvarja,
Kranjec moj mu osle kaže;
pevcu vedno sreča laže,
on živi, umrje brez d’narja.«
Novinar
