Nikoli me ni bilo sram priznati, da sem sin učiteljice. Tudi v najstniških letih ne, niti ko sem spoznal učence moje mame, ki niso imeli preveč lepih besed o njej. Zato me še posebej zaboli, ko slišim ali berem, kako ljudje pljuvajo po učiteljskem delu. Pa ne samo zaradi moje mame, tudi zaradi učiteljev ter profesorjev, ki so bili del mojega odraščanja.
Nikakor nisem bil priden učenec, velikokrat sem bil poslan iz razreda, dobil sem kar nekaj cvekov, moji zvezki so izgledali, kakor da so jih ravno izkopali arheologi. A vseeno je bila v njih želja, da me naučijo, vzgojijo in usmerijo na pot zrelosti.
Učiteljsko delo v karanteni
Še posebej sedaj se udriha po učiteljskem delu zaradi karantene. Kako so samo doma ležali, kako se niso dovolj potrudili za individualnega učenca in kako so nesposobni zaradi slabe kvalitete Zoom predavanj. Nikakor ne trdim, da bo naslednje, kar bom zapisal, držalo za vse učitelje in profesorje, lahko pa povem, kaj sem videl na lastne oči pri svoji mami.
Zoom predavanja so čustveno izčrpajoča, saj učitelj nima enakih zmožnosti strastnega predavanja, kakor bi jih lahko imel v učilnici. Niti ne more navezati stika z učencem in vzbuditi pozornosti in zanimanja. Otroci so doma in niti približno ne morejo doseči enake zbranosti kakor v učilnici.
Poleg Zoom predavanj pa je tu še ogromnega stranskega dela. Vsakodnevna priprava gradiva in navodil za pouk, pregled izdelkov, usklajevanje s sodelavci in konference ter individualna pomoč posameznim učencem preko telefona ali pa e–pošte.
Še huje je, če je učitelj razrednik. Potem je učiteljeva dolžnost še zbiranje navodil drugih učiteljev za njegov razred in ureditev teh navodil v dokumentacijo ter splošno spremljanje aktivnosti razreda. Temu še na koncu prištejmo Zoom ocenjevanje, ki je za otroka in pa tudi učitelja neprijetno.
Na mladih svet stoji
Ali so tako delali vsi učitelji? Verjetno se bi našel kakšen, ki je na polno užival v karanteni. Ampak ali so zaradi takih posameznikov vsi učitelji lenuhi, nesposobneži?
Seveda pa je tukaj tudi prisotna polemika, da so učitelji in profesorji poleti na dopustu. Sicer se mi to nikakor ne zdi sporno, prej logično. Sicer mi je to šlo kot najstniku grozno v nos, ker so vsi prijatelji bili dopoldne popolnoma brez starševske oblasti, jaz pa ne.
A če pomislimo, koliko dela učitelj ali profesor odnese domov, koliko ur podaljša, da vašim otrokom čimbolj zabavno poda snov, kolikokrat mora poskrbeti najprej za vaše otroke in nato šele za svoje, ker ima tako službo (tega nikakor ne pišem zaradi travm zanemarjenja, svoji mami lahko le zaploskam), koliko časa so učitelji in profesorji na voljo vašim otrokom za čustveno podporo in učenje stvari, ki niso v učbenikih, si prekleto zaslužijo tisti mesec dopusta!
Osebno sem videl žalost v očeh moje mame, ker je čutila, v kakšni stiski so nekateri otroci in zaradi pravil ni mogla ničesar storiti, kako močno je sočustvovala, skrbela za svoje učence in kako je nato še prenašala žaljivke, da je ona kriva, da imajo otroci slabe rezultate, kljub njenemu nenehnemu trudu, da so njene ure zabavne in poučne. Mogoče malce subjektiven ton, ampak govorim iz izkušenj.
Kakor je že zapisala moja kolegica Marija Soldat v komentarju: Na mladih svet stoji. In te mlade izobražujejo učitelji in profesorji, ljudje, ki v vaših otrocih prebujajo zanimanje za znanje, vede in obrti. Ljudje, ki navdušijo vaše potomce za osebno rast in ki velikokrat skrbijo poleg vas, da vaši otroci postanejo odgovorni, pravični in moralni odrasli.
Novinar
Zelo lepo napisano, se čisto strinjam! Učiteljsko delo je težko in lepo je vedeti, da so v naših šolah učitelji, ki delo opravljajo s srcem in s tem spreminjajo sistem od znotraj 🙂