Čez manj kot mesec dni se bomo Slovenci podali na volitve. Odločali bomo o svojih predstavnikih v evropskem parlamentu in o treh referendumskih vprašanjih. Evropske volitve bodo zaradi številnih geopolitičnih izzivov ene izmed pomembnejših – če ne kar najpomembnejše – odkar je Slovenija postala članica EU. Tudi referendumi, predvsem referendum o prostovoljnem končanju življenja, zahtevajo poglobljeno razpravo na zelo visokem intelektualnem ter kulturnem nivoju.
Namen mojega komentarja ne bo vsebinska analiza strank oz. referendumov. Naj to ostane v domeni vsakega posameznika, da se odloči po lastni vesti. Rad pa bi izpostavil nekaj elementov (procesnih ali drugih), ki se mi zdijo sporni, tako pri evropskih volitvah kot pri referendumih.
Volitve v evropski parlament
V evropski parlament bomo letos volili 9 predstavnikov. Državna volilna komisija (DVK) je potrdila 11 strank oz. list. Predlogu liste kandidatov, ki ga je vložila Piratska stranka Slovenije, ni bilo priloženo zadostno število podpisov podpore volivce, zato je DVK listo zavrnila. Pirati so sicer napovedali pritožbo, vendar gre zgolj za simbolično dejanje, ki ne bo bistveno vplivalo na volitve.
Stranke, ki se bodo potegovale za stolčke v Bruslju, so po večini standardne stranke, ki jih najdemo tudi v drugih državah EU. Določeno novost z vidika podpore za Slovenijo prestavljajo zeleni, ki pa niso enotni.
Imamo namreč kar dve zeleni stranki: Vesna – zelena stranka, katere nosilec je Vladimir Prebilič in Zeleni Slovenije, ki jo vodi Andrej Čuš. Tudi prisotnost stranke Resni.ca ne preseneča, saj je »anti-establishment« retorika po epidemiji prisotna v vseh državah EU.
Kot pravega novinca pa lahko štejemo stranko Nič od tega, ki jo je ustanovila nekdanja članica Levice Violeta Tomić.
Rošade tik pred volitvami
Nekaj besed je potrebno nameniti tudi o kandidatnih listah sicer etabliranih strank. Pred nekaj tedni je bilo moč spremljati sestavljanje kandidatne liste stranke Svoboda, ki se je naloge – žalibog – lotila precej površno. Čeprav tovrstno kadrovanje per se ni sporno, pa moramo priznati, da ne dosega najvišjih demokratičnih standardov.
Aktualni evropski poslanec Svobode Klemen Grošelj, ki je bil v evropski parlament izvoljen na listi LMŠ, je pred mesecem dni umaknil soglasje h kandidaturi na listi Svobode. Za to bi se naj odločil, saj ni bil zadovoljen z mestom na volilni listi, ki mu ga je namenila stranka. Mesto nosilca liste pa so mu ponudili Zeleni Slovenije, kar je Grošelj sprejel.
S tem ni menjal samo stranke, temveč tudi »evropsko družino« strank. Da je njegova menjava oportunistična in maščevalna ter da Grošelj ne pooseblja zelenih vrednot, mu je očital nosilec liste Vesne (tiste druge zelene stranke), Vladimir Prebilič. Podobno zgodbo kot Grošelj delita Aleksander Merlo, prav tako nesojeni kandidat Svobode, in Mojca Šetinc Pašek, nekdanja poslanka Svobode.
Oba bosta kandidirala na listi Zelenih Slovenije. Kot sem zapisal v uvodu, takšno kadrovanje ni pravno sporno, vsak se ima pravico do zadnjega odločiti po svoji vesti. Kaže pa na določeno vsebinsko praznost strank na levi sredini, ki se izraža v na videz nesmiselnih in hipnih menjavah ter deluje izrazito shizofreno.
V tem pogledu so se stranke na desni strani ter nekatere zunajparlamentarne stranke izkazale za bistveno bolj organizirane ter pripravljene. To tudi ne preseneča preveč, saj imajo prav te stranke največ za pridobiti prav na evropskih volitvah. Desnim strankam bo dober rezultat bistveno olajšal delovanje v Sloveniji, manjšim strankam pa predstavljal odskočno desko za državnozborske volitve čez 2 leti.
Se nadaljuje v Komentar: spornosti in napake supervolilnega dneva, 2. del
Novinar
