Slovenija ima mnogo težav in izzivov in vsi niso enako pomembni in ne zahtevajo enako velike pozornosti javnosti, kot jo zahtevajo drugi. Eden največjih problemov in težav, ki jih imamo je vezan na naše starostnike. Veliki problem slovenske družbe je namreč nedostopnost domov za ostarele.
Vrednost starejših
Na tem kako obravnavamo naše najstarejše stoji in pade posamezna družba. To ni več vprašanje nekega statusa, ampak je vprašanje tega, koliko smo pripravljeni dati za tiste, ki predstavljajo enega od stebrov naše družbe.
Vse velike civilizacije, so cenile najstarejše med njimi. Le ti so zavzemali pomembne pozicije. Mlajšim, predvsem otrokom, so pripovedovali zgodbe, delili so svoje izkušnje. Z njihovo pomočjo je stala celotna civilizacija, saj so se vsi zanašali na znanje, ki so ga podedovali. Danes pa ti ljudje niso vredni niti toliko, da bi zanje imeli primerno oskrbo, ki bi temeljila na naši hvaležnosti in bi bila slavospev njihovemu življenju.
Vreden si ravno toliko kolikor plačaš
V času ko se začenjamo znova pogovarjati o pokojninski reformi in se vedno bolj na glas sprašujemo, ali bomo sploh še imeli dovolj denarja, da zagotovimo stabilnost pokojninske blagajne, vedno bolj glasno odmeva tudi dejstvo, da se bomo upokojevali vse starejši. Posameznikova glavna prioriteta morajo biti davki, pokojnina pa bo odmerek tega, koliko denarja si že doprinesel večmilijonski blagajni, ki nikoli ni dovolj polna.
Ampak vsak izmed teh, ki jim tako gledamo pod prste, ko jim odmerjamo vsak cent, je v pokojninsko blagajno prinesel lepo količino denarja, do katere je tudi sam povsem upravičen. Pa vendar mnogi starejši vsak konec meseca praskajo po denarnici za tisti zadnji cent, ki jim manjka, da si lahko kupijo en jogurt. Takšnih zgodb je vse več in takšnih osamljenih ljudi je preveč, da bi moje srce to lahko preneslo.
Domovi za ostarele, ozko grlo družbe
Na koncu življenja je vsak naredil, kar je najbolje znal. Eni so ohranili svojo družino blizu in le ta zmore in zna skrbeti zanje, drugi pa so ostali povsem sami. In ko samota zagrize v njihova življenja, doma pa niso več povsem varni, svojci sprejmejo tisto težjo, ali lažjo odločitev. Čas je, da gre v dom. Dom za ostarele, ki je že tako skoraj nedostopen, saj mora družina poleg svojčeve pokojnine, odšteti še del svoje plače. Ampak si rečeš, pa saj bo že, se ugrizneš v jezik, si odtrgaš od ust in daš.
Vendar ne moreš kaj dati, ker bo prej treba še počakati. Doma ni, čeprav je večina praznih. Ni postelj pravijo, ni ljudi pravijo, imamo čakalno listo. Saj bo kmalu. In čakaš. Nekateri počakajo lažje, ker se jim ne mudi preveč, drugi morda ne dočakajo nikoli. Ampak niso vsi enako potrebni tega mesta, nekateri še lahko hodijo in potrebujejo zgolj družbo, spet drugi pa ležijo z nosno sondo v bolnišnici, komaj dihajo, njihovi najdražji pa zanj ne morejo narediti prav nič. Takšna oseba je lahko v bolnici mesece, jemlje prostor tistim, ki bi jo resnično potrebovali, a kaj naj, vsi vemo, da ni prostora.
Vlada bi gradila domove za ostarele, imajo mnogo idej, kaj vse lahko naredijo, ampak ni oskrbnikov. Imamo pa oskrbovance in tiste, ki bi oskrbo potrebovali.
Ni ljudi – a kdo bi jih krivil
Ni ljudi, preprosto ni jih. Ampak kdo bi jih pa lahko krivil. Znati morajo toliko, da se marsikateri zdravstveni delavec lahko skrije pod mizo. Imeti morajo mehke veščine; komunikacijo, potrpljenje, razumevanje, občutek za sočloveka. Saj se povrne, marsikaj se povrne, a za minimalca tega ni pripravljen delati nihče. A kdo bi jih krivil.
Njihovo delo je med bolj ali manj bolnimi, med takšnimi, ki se ne morejo več premikati in med takimi ki so povsem samostojni. Najbolj bolne morajo previjati, jih pobrisati, ko se pokakajo ali pobruhajo. Morajo jih skopati. Z nekaterimi morajo iti na stranišče, spet drugim morajo pomagati, da sploh lahko jejo. Ampak kdo bi jih krivil. Delajo težko, fizično zahtevno delo, plačani so malo – premalo. Vidijo vse najhujše, hude poškodbe, ki so posledica zaležanin, poslabšanja sladkorne bolezni, nekateri morajo vzeti tudi po dvajset tablet na dan. Nikar ne reci, da je to preprosto delati. In nimajo enega takega ampak jih imajo deset, mogoče dvajset in zahteve svojcev… no saj razumeš.
Mnogi zato odidejo. Grejo tja, ker je lažje, kjer zaslužiš več kot minimalca, v trgovino ali v gostinstvo, morda v tovarno. Njihovo znanje je vredno premalo…
Tako domovi za ostarele pokrivajo mesta s študenti in dijaki, a ti ne znajo dovolj, ne morejo delati sami in pogosto tudi povsem ne razumejo, kakšno delo je to. Potem pa se zgodijo razna odstopanja od primernega dela z oskrbovanci in javnost se zgraža. Ampak kdo bo delal to delo, mogoče ti? Ne pravim, da je v redu, da se z ljudmi ravna kot z lutkami, se jih tepe ali kako drugače zlorablja, ampak ali jih lahko kriviš? Jaz jih ne morem.
Vlada pa še naprej gradi domove za ostarele. Oni jih bodo zgradili. A ostali bodo prazni…
Denar ni rešitev
Kaj pa bo potem rešilo to hudo zagato, ki smo jo skuhali, ko smo skozi leta uspeli razvrednotiti delo tistih, ki skrbijo za ljudi v domovih za ostarele? Najprej, vrniti jim je treba dostojanstvo. Ne samo omogočiti višje plače, ampak jim dati potrdilo, da je njihovo delo cenjeno. Vendar ne na račun dviga oskrbnin. Ne bom finančni minister, ker razumem, da je to kar nekaj denarja, ki ga morda nimamo. Ampak vsak od teh ljudi, ki danes ležijo v domovih za ostarele, bolniških posteljah, ali so doma v napoto svojcem, vsi ti so dali državi svoj čas in svoje davke, zakaj jim ne moremo vrniti tako, da jim damo pravo oskrbo?
Ljudje so izgubili zaupanje in se čutijo razvrednotene, zakaj bi potem delali težko delo, ki mu ni konca?
Na koncu pa tako ostane vprašanje, kaj bo če ne ukrepamo? Kdo bo skrbel za te, ki danes delajo, če ne bo mladih, ki bi to delo prevzeli? Ali bomo končno poskrbeli, da ljudje ne čakajo nedopustno dolgo, če imamo infrastrukturo, ki omogoča, da skrb za naše najranljivejše?
Na koncu so vsi odgovori pri vladi, za katero pa se zdi, da se več ukvarja s svojimi problemi kot s tistimi najbolj perečimi v javnosti… In pri ministrstvu za solidarno prihodnost, ki upam, da ne bo samo zviševalo davkov, ampak bo tudi dalo tudi kaj nazaj… predvsem tistim, ki so si to prislužili z delom in skrbjo za svet, ki ga imamo danes.
Novinar
