Naš narod je v dolgem nepriznanem obstoju veliko pretrpel. Od spreminjanja kulture, poskusa popolnega kulturnega izbrisa, smrti tisočerih fantov v tujih uniformah, včasih tudi izpod strelov naših »drugih« fantov.
Tragična preteklost in tragična prihodnost
Zato težko razumem, kako smo lahko kot narod, kateremu so poskusili odvzeti vse, kar smo imeli, naš jezik, naš ponos, našo pesem in našo zavest, tako sovražni do drugačnih. Kako se ne moremo poistovetiti s tisočerimi v državi, ki so zaradi drugačnega priimka, drugačne spolne usmerjenosti in včasih, na žalost, drugačne mentalitete, obsojeni na zasmeh ter sovraštvo. Še do svojih sodržavljanov znamo biti »pasji«.
Zaradi lastnega priimka, ki je slovenski (baje izvira iz Krasa), a redek, sem bil včasih tarča dvoma v mojo »slovenskost«. Velikokrat sem moral dokazovati, da po mojih žilah res teče slovenska kri in da nisem pritepenec iz vseh strani Evrope.
Pa nisem edini. Veliko Slovencev, ki nimajo povprečnega kranjskega priimka, trpi take dvome. Taki znajo biti nekateri Slovenci do lastnih sodržavljanov in to samo zato, ker imamo neko vseslovensko predstavo, kakšen Slovenec mora biti. Delimo se neverjetno radi in ne samo v mili obliki lokalpatriotizma.
Ali je to neodobravanje tujcev oz. tujega, sadež trpkih izkušenj iz preteklosti? So nam tujci res storili toliko hudega, da jih še danes gledamo postrani? Smo mogoče Slovenci žrtve samovšečnosti, ki jo je zakrivila večna hvala prejšnje države, da smo pošteni in pridni delavci? Ali pa nas pesti očitek, da naj bi bili večno hlapci in nam je sedaj ponos, da to nismo več, stopil v glavo?
Mogoče pa je kriva naša majhnost (seveda le geografska). Slovenci se mogoče enostavno nismo mogli navaditi na tuje, drugačno (razen avstrijsko, madžarsko in italijansko), ker našega ozemlja ni obiskalo veliko tujcev.
Družbene spremembe in domoljubje
Tudi družbene spremembe so počasi prišli do nas. LGBTQ in enakopravnost spolov še sedaj nekateri težko dojemajo. Rasizma se, za razliko od nekaterih drugih narodov, še vedno nismo povsem otresli. Kolikokrat me je sram, ko vidim pripadnika druge rase, ki ga naši domačini prav očitno gledajo, kakor da je vesoljec.
Domoljubje nam ni tuje. Tudi sam sem domoljub in to ponosno priznam. Ljubim slovenski gozd in višave, slovensko morje in reke, slovenski jezik z vsemi narečji. Spoštujem pa kar je tujega in tujega ne vidim kot grožnjo moji ljubezni do naše grudi. Med domoljubjem in nacionalizmom je velika razlika.
Domoljub ljubi svoje in spoštuje tuje, nacionalist pa sovraži tuje in poveličuje svoje, skorajda v zaslepljenosti. Tako ne ljubi realnega vendar posesivno časti nekaj namišljenega, pretiravanega. Odločitev posameznika pa je, kako bo “zaljubljen” v svojo deželo.
Nekateri trdijo, da ljubijo vse, kar je slovensko. Ali je slovensko ljubiti trobojnico, ki izhaja iz grba Kranjske, ki so nam ga vsilili Germani? Ali trobojnico, ki predstavlja povezanost vseh slovanskih narodov, mnogokatere sedaj gledamo izpod čela? Harmoniko, ki smo jo posvojili na drugi strani Alp?
Našo zgodovino, ki jo prav določeni nacionalisti tako radi spreminjajo in je povprečen slovenski državljan sploh ne pozna dobro? Ali pa naše kulturno ustvarjanje, ki ga danes tako radi zanemarjamo in ga, kot družba, označujemo za nepotrebno? Vprašanje za razmislek.
Iskreno povedano, se mi zdi, da smo Slovenci neverjetno hinavski nacionalisti in če delamo to, kar so nam drugi delali tisočletje, nimamo biti na kaj prida ponosni!
Novinar
Majhen narod, z veliko megalomanov, ki so si za moto vzeli “deli in vladaj” nas hočejo vse skregati, bolj ko se sami koljemo, več lahko oni delajo brez nadzora.
Če se bomo obnašali kot ovce, nas bodo kmalu pripeljali do zakola. Zato bi bilo dobro, da ljudje začnejo razmišljat in se ne pustijo vodit ljudjem, ki jim je ekstrimizem, v kateri koli obliki (verski, nacionalni, …), gorivo za vedno večjo dimno zaveso, za katero lahko počnejo vse kar hočejo in za to ne odgovarjajo.
Konec koncev so vse te taktike samo način doseganja cilja in nič drugega.