Kakšni so sadovi petkovega protesta, ki so ga organizirali Mladi za podnebno pravičnost? Bolje rečeno, kaj smo se od protestnikov naučili in kaj bomo kot družba tudi storili?
Resnici na ljubo je bilo okolje v petek le obstranska tema. Vsi omembe vredni mediji so o protestu poročali, konkretnih predlogov za blaženje podnebne krize pa nismo slišali. Ko protestirajo penzionisti, vsaj vemo, za koliko odstotkov višjo pokojnino želijo. Ko pa protestirajo podnebni aktivisti, ne moremo ugotoviti, ali jih bolj skrbi okolje, stanovanja, Pečečnik ali kapitalizem.
Veš, kaj zahtevajo Mladi za podnebno pravičnost?
Ne želim zveneti staromodno, ampak namen protesta je izraziti jasne predloge in zahteve za izboljšanje situacije ter širiti ozaveščenost med državljani in odločevalci. Da ne bo pomote, Mladi za podnebno pravičnost imajo sestavljen program, ki je objavljen na njihovi spletni strani. Namen mojega komentarja ni vsebinska ocena omenjenega programa, temveč zgrešena izvedba protesta, ki ima za posledico vsebinsko prazno sporočilo.
Protest zaradi protesta samega
Protestiranje lahko v naših časih že označimo za hobi. Greš na svež zrak, malo žvižgaš, s seboj nosiš transparent in izjaviš nekaj klišejev, kot so »ni planeta B«, »Smrt kapitalu, svoboda planetu« in »stanovanja za mlade«.
Prvi kliše nam predstavi dejstvo, ki je že vsem poznano, drugi je namenjen temu, da razjezi velik del slovenskega prebivalstva, tretji kliše pa nam pove, da je protestnik očitno na napačnem protestu.
Izrazit ideološki naboj, ki je zaznamoval dogodek, je ipso facto izključil kakršnokoli razpravo o rešitvah in programu samem. Namesto da bi bil protest namenjen iskanju skupnega jezika, ki je za spremembe v naši državi pač nujno zlo, je družbo razdelil. Desnosučni so se ukvarjali z dekadenco slovenske mladine in propadom družbe kot take, levosučni s problemi kapitalizma, mene pa še vedno zanima, ali bomo gradili sončne elektrarne, vetrnice ali drugi blok jedrske elektrarne.
Zadnji žebelj v krsto razumnega (in prekleto potrebnega) javnega dialoga o okolju pa predstavlja incident, o katerem danes pišejo slovenski mediji.
Zgodba o Jožu Plečečniku
Skupini protestnikov se je zdelo pametno, da z vrat Plečnikovega stadiona odstrani verigo in nekoliko olepša pusto zelenico. Policija je posameznike, ki so na stadionu posadili 20 dreves, popisali. Pečečnik, ki te obogatitve in vdora na zemljišče ni bil vesel, pa prestopnikom že grozi s tožbo.
O obsegu posega v njegovo lastninsko pravico bo odločalo sodišče, aktivisti pa ogorčeno trdijo, da Pečečnik na njih izvaja pritisk in da jih hoče utišati. Osebno me zanima, kaj točno so pričakovali. Da jih bo »ta brezčutni kapitalist« pričakal s sendviči in kavo?
Mladi za podnebno pravičnost so se odločili, da bodo ta torek organizirali zborovanje pred Plečnikovim stadionom. Obsodili so ravnanje policije, saj so bile legitimirane večinoma mlade, celo mladoletne osebe.
Če bi bili pravi aktivisti, ki bi jim bilo mar za okolje, bi ostali tiho in sprejeli posledice njihovih dejanj. S svojim jamranjem samo odvračajo pozornost od teme, za katero so bojevito protestirali.
Danes pa se vsi ukvarjamo s Pečečnikom in definicijo lastninske pravice. Mediji so polni novic, da Mladi za podnebno pravičnost zahtevajo od države, naj stadion odkupi, saj da Pečečnik zanemarja kulturno dediščino. Mene pa še vedno zanima, ali bomo gradili sončne elektrarne, vetrnice ali drugi blok jedrske elektrarne.
Nauk zgodbe?
Od izvedbe protesta je minil že teden dni, o rešitvah pa nismo spregovorili kaj dosti. Kot družba smo glede okolja ostali na enaki stopnji kot dan pred protestom. S protesta smo odnesli zgodbico o kapitalistu Jocu in zatiranih aktivistih, desničarsko zgražanje nad razpuščenimi mladci, levičarsko sanjanje o padcu kapitalizma in enega tipa, ki zahteva stanovanja za mlade.
Vse skupaj bo pozabljeno vse do naslednjega leta, ko bodo Mladi za podnebno pravičnost organizirali štrajk 2024. Obljube razne bodo ostale prazne, zedinjenja o problemu, ki je skupen nam vsem, ne bo. Edino Pečečnik si bo zrihtal boljše verige na vratih stadiona.
Novinar
