Nekaj dni nazaj sem na Facebooku zasledila članek, objavljen na spletnem portalu Siol, z naslovom, Zakaj Slovenci tako radi spremljamo resničnostne šove (pa tega ne priznamo)? in pomislila, da se slovenska televizija v zadnjem desetletju vse bolj posveča ustvarjanju resničnostnih šovov. Le-ti so predvajani na komercialnih televizijskih kanalih, kot sta A kanal in Pop TV, ki zagotavljajo visoko gledanost.
Močni egi, ki pritegnejo našo pozornost
Kmetija, Big Brother, Masterchef, Survivor, Sanjski moški, Zvezde plešejo in še in še. Ko je leta 2005 izšel prvi interaktivni resničnosti šov Bar, ki ga je bilo mogoče spremljati v živo 24 ur na dan, smo postali gledalci vedno bolj in bolj radovedni. Zakaj? Gledalci (vključno z mano) zavzeto spremljamo šove, ker se s tekmovalci poistovetimo, jih spoznavamo, želimo z njim sodelovati in konec koncev, jih tudi kritiziramo. Šovi v naše življenje prinesejo zabavo in sprostitev, zato lahko zlahka pogledamo tudi petnajst epizod zaporedoma.
Za ustvarjanje takih občutkov so v večini krivi ustvarjalci, ki poskrbijo, da so tekmovalci karakterno primerni za ustvarjanje drame in konfliktnih situacij. V šovih se namreč pojavljajo ljudje, ki so bolj ekstravertirani, družabni, ki iščejo nova poznanstva, popestritve in nove izzive. Posledično je opaziti določen vzorec posameznikov, ki so čustveno nestabilni, zelo razdražljivi in velikokrat neprilagodljivi – skratka močni egi. Ker tekmovalci v resničnostnih šovih velikokrat tudi stanujejo skupaj, se na dolgi rok težje pretvarjajo. Prej ali slej pride do trenutka, ko pokažejo svoj pravi obraz, svoje slabe lastnosti, ki jih verjetno niso imeli namena pokazati. Lahko bi rekli, volk menja dlako, narave pa nikoli.
Gledalce pa h gledanju žene tudi možnost odločanja. Šovi, kot so Zvezde plešejo, Slovenija ima talent itd., nam dajejo občutek, da imamo v rokah vajeti in da je od nas odvisno, kdo bo šov zapustil in kdo se bo naprej boril za zmago. Bizarno je, da zapravljamo denar za nekoga, ki ga v resnici sploh ne poznamo.
Ali gledaš Sanjskega moškega? Ah, kje!
Pri gledanju resničnostnih šovov naletimo na še eno dilemo – zakaj ljudje ne priznamo, da gledamo resničnostne šove? Uradno nihče ne gleda Sanjskega moškega, ko pa se pojavi objava o preteklih dogodkih v šovu, pa čudežno vsi vedo, kdo je prejšnji večer zapustil oddajo, kdo se je sprl in kom itd. Poleg tega marsikdo ne želi priznati, da gleda resničnostne šove, saj se jih drži etiketa, da poneumljajo. Ali to drži? Pri tem velja omeniti, da je omenjena etiketa šovom verjetno bolj ali manj pripisana zaradi narave tekmovalcev. Ampak ravno ti so čar resničnostnih šovov, saj ljudje s takimi značilnostmi, živeči v istem okolju, v šov prinašajo dramo in nepredvidljivo dinamiko, ki ni gledalčeva in jo le-ta spremlja miselno neobremenjujoč in iz distance.
Tako pridemo do nekega začaranega kroga – gledalci dobimo zadovoljstvo, tekmovalci prepoznavnost, televizijske postaje in kreatorji pa denar. Konec enega resničnostnega šova pomeni začetek drugega.
Komentar bi zaključila z mislijo psihologinje Tamare Meško: »Resničnostni šovi dajejo gledalcem priložnost, da so prisotni v življenju drugih, kar iz domačega kavča.«
Novinar
