Aktivizem je trud promoviranja, oviranja, usmerjanja in vmešavanja v socialne, politične, ekonomske in okolijske reforme z željo po spremembi v družbi. Aktivizem obsega vse od pisanja pisem in člankov, volitve političnih predstavnikov, bojkotiranja podjetij pa do demonstracij in različnih stavk.
V času razvoja tehnologije in socialnih omrežij se je razvila nova oblika aktivizma, ki jo lahko poimenujemo internetni aktivizem. Gre za uporabo tehnologije za širjenje informacij glede protestov, izobraževanje ljudi, globalno sodelovanje, zbiranje denarja in grajenja novih skupnosti. A internet kljub mnogim pozitivnim funkcijam, s seboj prinese tudi slabosti – ena od teh je nastopaški aktivizem.
Kaj sploh je nastopaški aktivizem?
Gre za aktivizem, katerega glaven namen ni sprememba v družbi in pomoč namenu, temveč dvig socialnega kapitala osebe. Povezan je z lenobnim aktivizmom, kjer oseba minimalno (na primer z lajki in deljenjem objav) prispeva k cilju le za to, da si dvigne ego. Gre za majhna dejanja, ki ne storijo veliko, a osebi dajo občutek, da je pomagala.
Oba pojma sta v uporabi že dolgo, a dobila sta veliko pozornosti zaradi protestov v spomin Georgeu Floydu, ki se trenutno odvijajo v Ameriki in tudi drugod po svetu. Zakaj pa je nastopaški aktivizem problematičen?
Nastopaški aktivizem NI aktivizem
Odličen primer nastopaškega aktivizma in tega, kako je neprimeren in celo škodljiv, je bila Instagram veriga, ki je bila posledica trenutnih protestov za prenehanje policijske brutalnosti nad temnopoltimi ljudmi. Dogodek #BlackOutTuesday, kjer so Instagram uporabniki po svetu objavljali črne kvadratke, je postal problematičen, ker (1) SAMO objavljanje slike ne naredi nič in (2) z uporabo #BlackLivesMatter ali drugih drugače uporabnih heštegov so le ti izgubili pomen. Ti heštegi so namenjeni pridobivanju informacij o protestih, donacijah in spremembah. Namesto tega so bili poplavljeni s črnimi kvadratki in nič informacijami.
stop posting black squares under the #BlackLivesMatter hashtag on Instagram. it is intentionally and unintentionally hiding critical information we are using on the ground and online. pic.twitter.com/EIS44aDXXd
— y’all don’t read ? (@anthoknees) June 2, 2020
Da se ustavim še ob dejstvu, da SAMO objavljanje slike ne naredi nič, prav tako ne pomagajo kratke omembe na storyijih in objavljanje citatov. To ni aktivizem, je le pihanje na lastni ego, a to ne pomeni, da se iz svojih napak ne moreš učiti in se izboljšati, da postaneš pravi aktivist.
Kako biti pravi aktivist?
Čeprav kritiziram objavo slik, v njih vidim tudi dobro, a s pomembno spremembo. Izobrazi se, ne le slepo slediti temu, kar delajo vsi. Preveri koristnost tvoje objave, pridobi več informacij in jih v opisu deli. Podpisuj peticije, deli jih, izobražuj prijatelje in družino in če lahko, prispevaj finančno. Poti do koristnega aktivizma je veliko in vsaka je boljša od nepremišljene in mogoče ignorantne objave.
Če se spet navežem na trenutne proteste, lahko poudarim zavezništvo. Kot bela ženska, ki ne živi v Ameriki, občutkov strahu in opresije, ki jih čutijo oni, nikoli ne bom zares razumela. To pa ne pomeni, da moram biti tiho. Izobražujmo se, sodelujmo in poskušajmo razumeti, da čeprav se ne dogaja nam, se dogaja in tega je dovolj.
A vendar …
Moj namen zagotovo ni spodbujanje strahu in minimaliziranje truda ljudi, ki pomagajo iz sicer pravih razlogov, pa četudi nekateri mogoče na napačen način. To ne pomeni, da je vsaka objava nastopaška, s tem člankom želim le spodbuditi izobraževanje, razmišljanje o družbenih problemih in opozoriti na napake, da se le te lahko odpravijo.
V vsakem primeru je najslabše biti tiho. Po besedah Martina Luthra Kinga mlajšega »Na koncu se ne bomo spominjali besed naših sovražnikov, ampak tišine naših prijateljev.«
Novinar
