Evropska unija se je tri leta nazaj, po koncu begunskega vala, dogovorila s Turčijo. Begunci bodo nastanjeni v Turčiji (nemogoče razmere). V Turčiji je tako vedno okoli 3,5 milijona beguncev, ki si želijo še naprej. To število se je še povečalo, saj so v Siriji pred časom odjeknili novi (še vedno) boji. Tako so se evropske države zbale, da bo spet prišlo do novega vala beguncev in začele zapirati meje. Najprej je na udaru Grčija, ki je na začetku leta dobesedno zabarikadirala vstop v državo z juga. Potem pa se je zgodil koronavirus in čisto vse je potihnilo.
Nekaj dejstev in statistike
Begunec je kdor (z)beži pred nevarnostjo ali neprijetnostjo. Kdor se izseli v tujino iz političnih vzrokov (emigrant).
Migrant je tisti, ki spreminja stalno ali začasno bivališče, zlasti iz gospodarskih vzrokov.
Azil je zaščita, zatočišče, ki ga da tuja država političnemu emigrantu in tudi zavod za nepreskrbljene, stare ali mladoletne, zavetišče.
- Na svetu je malo več kot 70 milijonov ljudi, ki so bili primorani zapustiti svoje domove. Od tega jih je okoli 26 milijonov beguncev in 4 milijone prosilcev za azil.
- 7 milijonov beguncev je iz Sirije, 3 iz Afganistana in 2 iz Južnega Sudana.
- 80 % vseh beguncev je nastanjenih v sosednji državi, kjer drugače bivajo.
Vso statistiko beguncev v Evropi si lahko pogledaš tukaj.
Koronavirus je velika nevarnost za begunska taborišča
Večina takih taborišč je hudo prenaseljena in je tako izbruh bolezni velika možnost. Kot primer je v taborišču Moria (otok Lezbos v Grčiji), v taborišču za tri tisoč ljudi, nastanjenih več kot 20 tisoč ljudi. In tako je v državah, ki že same trepetajo pred virusom in njegovimi posledicami, postalo jasno, da bodo prvi preskrbljeni domači nato šele »tuji«. Prav tako resen problem je prošnja za azil. Tisti, ki so zaprosili za azil in so dobili odobritev prošnje, morajo ostati na istem mestu, dokler potovanja ne bodo spet dovoljena.
Nevladne organizacije, ki beguncem in ostalim pomagajo, v časih epidemije niso v tako veliko pomoč, kot bi lahko bile. Velika večina zaposlenih je ostala doma in tako prostovoljcev in delavcev ni dovolj. Težave se bodo še stopnjevale z možno recesijo, ki bo prizadela celoten svet. Tako bodo organizacije, ki že zdaj ne dobivajo dovolj podpore, v prihodnosti dobile še manj sredstev. In posledično bodo brez pomoči tisti, ki jo najbolj potrebujejo.
Na kratko (zelo prekratko) o vojni v Siriji
Leta 2011 so se v Siriji začeli dokaj mirni protesti proti režimu družine Al Asad. Vojna se je začela, ko so bili ti protesti nasilno in smrtonosno zatrti. Ljudstvo je želelo, da režim pade, zato je bil organiziran tudi prvi protest v prestolnici Siriji. Po tem, ko je bilo zaradi napisov »Bog, Sirija, svoboda« zajetih in zaprtih nekaj najstnikov, so ljudje želeli videti njihovo svobodo. Protest se je končal s streli in padle so prve žrtve. Ti spopadi so se nadaljevali do naslednjega leta, ko je izbruhnila državljanska vojna. Medtem ko se položaj ljudi v Siriji še otežuje, v sami državi ni drugače čisto nič. Kljub posredovanju Rusije in ZDA, je Bašar Al Asad še vedno na oblasti, a sedaj ne vodi ničesar, saj države ni več. Od prečudovite države in njenih ljudi so zdaj le še ruševine in trupla.
Je taborišče sploh boljše od ruševin?
Prenaseljena taborišča, kjer kljub trudu delavcev vladajo nemogoče razmere. Begunci, ki so kljub pomoči delavcev brez upanja, vere, človeškosti in želje. Otroci so ostali brez staršev, starši brez otrok in to družinsko krizo dvoboji na mejah samo še poglabljajo. Vidimo veliko slik mrtvih otrok, ki jih je naplavilo morje, a narediti ne moremo čisto nič. Lahko samo lajšamo posledice in zdravimo rane. Edina rešitev bi bila zaključek vojne, a to so le pobožne sanje, ki se, roko na srce, ne morejo uresničiti še dolgo, dolgo.
So neizobraženi in reveži. Ni čisto res. Seveda so ostali brez marsičesa, a to so vojni begunci, ki so še pred nedavnim imeli veliko. To ne pomeni, da nimajo denarja. To ne pomeni, da so »neumni«. Vsi so muslimani. Ni res. Pa tudi, če bi bilo, Islam ne pomeni nič slabega. Slabo luč na vero mečejo fanatiki, ki niso niti blizu vere.
Slabo luč na begunce pa mečejo tudi družbena omrežja, kjer lahko vsak deli tisto, kar pač sam želi in to je primer ledene gore. V takih situacijah se popolnost poročil izgubi in tako se prikaže le ena stran. Tako mora tu vsak od nas zbistriti misli in ne verjeti vsemu povprek.
Narodi, ki so pred 30-leti bežali z Balkana so pozabili
Ko so postale razmere v Jugoslaviji še bolj otežene, se je začela vojna, ki je trajala leta. Okoli 4 milijone ljudi je ostalo brez svojih domov in so bili na silo izseljeni. Postali so begunci in tako so države bivše Jugoslavije postale vojno območje. Po poročilih iz leta 1993 je samo Hrvaška sprejela preko tristo tisoč beguncev. »Ampak to so bili naši,« se lahko izvlečemo iz tega Slovenci, Hrvati, Srbi, Bosanci in Albanci. Res so bili ti narodi nekoč eno, a to nam ni preprečilo bojev in ubijanja. To ne more biti izgovor.
A kako najti izgovor za to, da narodi, ki se vojn še kako spomnijo, zdaj potiskajo glavo v pesek? Ljudje, ki so bili sami begunci, zdaj ne želijo slišati, da morajo pomagati ravno njim. Kako hitro je zmožen človek pozabiti na to, kaj je bil in se spremeniti. Seveda je v naši državi ogromno ljudi, ki jim je treba pomagati, a dokler se ne pojavi kriza, ni veliko tistih, ki pomagajo. Ne samo zdaj, ampak že nekaj let obstaja kriza in ljudje, ki jim je treba pomagati.
Urednik portala Student.si
