Kot mnogi študenti sem se tudi sam odpravil po znanje v Ljubljano. Ko sem zapustil rodno Novo mesto, sem bil že dobro seznanjen z Ljubljano, večkrat je bila moja vmesna postaja. A živeti drugje, v drugem mestu, tam jesti, spati in rasti, je le drugače, kot nekaj popite pijače, medtem ko čakaš vlak.
Ljubljana je nek kotel vseh slovenskih pokrajinskih značajev, narečij in dialektov in s tem stereotipov. Tam sem se prvič očitno srečal z različnimi mnenji, ki jih imamo drug o drugemu Slovenci, glede na to od kod prihajamo.
Nekih hudih stereotipov o Dolenjcih nisem še slišal. Razen tega, da smo pijanci in da imamo kislo vino (kislu vinu) ter da zavijamo na »u«. A kaj kmalu sem bil akademsko pozitivno presenečen.
Ko so lokalci in ljudje iz drugih delov Slovenije izvedeli, da sem iz Dolenjske, so poleg klasičnih o pijancih in cvajčku imeli kar nekaj zanimivih prepričanj o nas.
Kisel cviček, vinograd in besede, ki se končajo na »u«
»A Dolenjci ste? Potem pa znate vsi lepo peti,« je nekdo rekel meni in mojim prijateljem, pričakovajoč, da nekako pitje cvička pivcu da zmožnosti Lojzeta Slaka.
»Vi mate cigane, a ne?« ja pa bavbave tudi.
»A si cigan?«
»Čak, ti si Hrvat pol?« za ene 30 kilometrov ne.
»A vi ne govorite hrvaško?« Molim?
»Ma vi Novomeščani ste tako ali tako isti kot Ljubljančani,«je bil en poskus povezati vse Kranjce v isto pokrajino kakor včasih.
»Reči nekaj, da se konča na u.« …
»A ni tako, da ste vsi Dolenjci glasbeniki?« je bilo vprašanje nekoga, ki mi je ponujal, da zaigram na njegovo kitaro.
»Pol imate doma kmetijo pa vinograd!« žal moram razočarati. Obiskal sem marsikatero kmetijo, ampak v vsem času življenja na Dolenjskem nisem enkrat okopaval njive, molzel krave ali nahranil perutnine. V zidanicah sem pa samo pil. Večino časa sem preživel v blokovskem naselju ali pa v centru mesta.
»A iz Dolenjske si? Pa saj ne zavijaš po Dolenjsko,« se apravičujem gaspud, bom takulele govoru, da bste vsi zastupl, da sm Dalenc. Zgleda da nekaterim ljudem moj siromašni “u” na koncu kakšne besede in določeni domači izrazi ne zaležejo.
»Dolenjček,« ta me je, priznam, močno zbodla. Imela je tak slabšalni, buržujski prizvok, kakor da smo Dolenjci siromaki, majhni, nebogljeni.
Potem pa je bilo tu ogromno žaljivk na račun cvička, ki jih je deležen vsak Dolenjec. Da je prekisel, kako ga lahko pijemo in oh in sploh. Toliko šal sem slišal o cvičku, da sem zanalašč povsod v Ljubljani začel naročati to vino barve rubina in užival v zgroženih pogledih za mizo ter osebja lokala. Dobr je k je kisu!
Pa ne samo Dolenjci
Seveda pa nimamo samo Dolenjci problemov s takimi zdrahami. Nekateri Ljubljančani zelo radi posplošujejo in za mnogokatere izmed njih se Slovenija konča pri obvoznici. Med posamezniki sem zapazil predstavo, da so izven Ljubljane same kmetije, gozdovi in zaselki ter da si pripadnike določenih pokrajin predstavljajo kot neke gozde Jožete, ki ne vejo ničesar o civilizaciji.
Ne smem pa metati vseh Ljubljančanov v isti koš. Tudi nekatere zgornje ideje so prišle iz ust ljudi, ki niso bili Ljubljančani. Verjetno je tudi ogromno Dolenjcev, ki verjamejo vsemogoče o prebivalcih Ljubljane.
Najbolj so se mi zasmilili Prekmurci, ki so jih velikokrat zafrkavali zaradi njihove izgovarjave in dialekta. Meni se je zdel ta dialekt čudovit, tako da res ne vem, zakaj gre vsem tako v nos. In pa seveda ubogi Štajerci (pa ne taki, ki glasno mahajo z vijolično zastavo in prisegajo na zeleno pivo), ki so vedno z neko zadržanostjo povedali, da so doma iz severovzhoda.
Spoznal sem tudi ogromno Gorenjcev, ki še zdaleč niso bili varčni, Primorce, ki so redko govorili in Belokranjce, ki niso uporabili niti ene »hrvaške« besede. Če lahko verjamete sem spoznal tudi Ljubljančane, ki niso bili prav nič fini.
In vsakič, ko se nekdo ponorčuje iz tega, da sem Dolenjec, globoko vdihnem, izdihnem in si mislim:»Ti se kar zafrkavaj, jaz sem odraščal s pičiči ti pa ne!«
Novinar
