Z mlini na veter so se bojevale že mnoge osebnosti skozi zgodovino, najbolj slavna od vseh pa je seveda Don Kihot v romanu Miguela de Cervantesa. Svojo bitko z mlini na veter imamo tudi mladi z vse višjimi zneski najemnin in cenami nepremičnin. Zavedamo se, da začetek odraslosti ne bo potekal na tak način, kot so ga imeli ali pa ga celo zahtevajo starejši v družbi. A istočasno lahko potekata dva boja z mlini na veter, saj je svojega bojeval tudi Jože Anderlič, ki je investitor nadvse prestižnega in hvale vrednega kompleksa Schellenburg v Ljubljani. In četudi je njegov projekt tudi v očeh največjih kritikov lahko oklican za fantastičnega, je v pogovoru za Siol povedal nekaj sočnih na račun Slovencev in slovenske družbe.
Investitor projekta Schellenburg meni, da je status quo za večino Slovencev najboljša rešitev
»Slovenci ne marajo, da tujec naredi nekaj, kar je boljše in več, kot naredijo Slovenci sami. Če se le da, tudi svojim ne dopustijo, da bi jim uspelo. Status quo je očitno za večino Slovencev najboljša rešitev,« je odgovoril Anderlič na vprašanje o tem, zakaj naj bi prišlo do namernega zavlačevanja postopkov med gradnjo njegovega prestižnega projekta.
Seveda je gospod Anderlič le tarča sredi stanovanjske krize, s katero se sooča slovenski narod. V zadnjih letih smo v Ljubljani in širše videli gradnje prestižnih objektov, kot so Šumi, Spektra, Elipsa in seveda Schellenburg. O tem, ali so kritike, ki padajo na gradnjo takih projektov upravičene in če letijo v pravo smer, naj se odloči vsak sam. Največ se jih pojavi ob objavi cen stanovanj, ki bodo v določenem projektu, kjer postane hitro jasno, da se lahko večina slovenskega prebivalstva obriše pod nosom že za samcat kvadratni meter, kaj šele za celo stanovanje. In na to odgovarja Anderlič takole: »Jaz ne gradim stanovanj za tiste z minimalno plačo. Ne moremo biti vsi na minimalni ali povprečni plači. Če je to cilj Slovenije, vam želim dober tek,« in pri tem posoli rane prebivalcev, ki bodo na Schellenburg zrli z bližnje ceste preko visoke ograje.
Da pa tako imenovana elita lahko kaj hitro izgubi kompas oziroma primerjavo z večino prebivalstva, priča njegov odgovor na vprašanje, kdo je zanj povprečen kupec. S tem si je nakopal kar nekaj odzivov v slovenski javnosti. »Niso vsi ljudje na minimalni ali povprečni plači, temveč gre za premožnejše kupce, elito. Prava elita nima le politične ali katerekoli druge moči, temveč ima predvsem denar, ki ga je zaslužila,« je povedal in dodal srčiko njegovih izjav, ki zdaj potuje po slovenskem omrežju: »Brez elite ni naroda, elita je jedro naroda. Narod brez elite ne obstaja, je samo amorfna gmota ljudi, ki ne ve, kam in kako.«
In tako s(m)o se člani amorfne gmote ljudi odzvali na njegove besede, ki pričajo o popolni naveličanosti s tem projektom. Še preden podelim nekaj odzivov, je tu njegov odgovor na to, kako naj obiskovalci pridejo do kompleksa: »Naj pridejo s kolesom«. Seveda tona glasu pri tem odgovoru ne poznamo, a je vsekakor na ravni stereotipne elite, ki polni svetovne medije s svojimi odzivi iz »zlatih palač«.
Odziv slovenske javnosti ob odprtju Schellenburga in Anderličevih besedah
»Mi, amforna gmota ljudi, vemo, kam in kako. Želimo si stanovanj, v katerih imamo dovolj prostora za normalno življenje. Želimo si imeti izbiro, s kom bomo živeli. Želimo si imeti možnost odseliti se, če je naš dom nasilen, če se s partnerjem razidemo, če živimo v okolju, ki je toksično. Želimo si najemnin, ki jih lahko plačamo, če opravljamo delo. Želimo si stanovanja, kjer so razmere stabilne, kjer nismo v stalni negotovosti glede dviga najemnin, dviga stroškov, glede tega, ali nas bo najemodajalec vrgel ven. Želimo si stanovanj, v katerih lahko načrtujemo svojo prihodnost. Želimo si, da bi Ljubljana bila tudi za nas, “amforne gmote ljudi”,« so zapisali pri Inštititutu 8. marec.
Seveda brez navedenih cen iz te moke ne bo kruha. V dveh objektih projekta Schellenburg, ki stoji tam, kjer je nekoč stal Kolizej, je na voljo 125 stanovanj. Na voljo naj bi bila še tretjina stanovanj. Cene za stanovanja, ki so še prosta, se gibljejo od 637.000 evrov za 68 kvadratnih metrov veliko stanovanje do 4,2 milijona evrov, kolikor stane še preostali prosti penthouse, velikosti 300 kvadratnih metrov. Cen prodanih stanovanj ne razkrivajo, se pa naj ne bi spustile po 500 tisoč evrov. Kljub temu, da se je slovenska javnost hitro dvignila na noge, pa naj bi bilo kar 90 odstotkov kupcev prav Slovencev. Tistih elitnih, ki preprečujejo, da postanemo amorfna gmota.
Andrej Doblehar je v objavi zapisal: »Pred leti sem na TV Slovenija strokovno spremljal usodo Kolizeja, na mestu katerega so zgradili in danes odprli novo ljubljansko sosesko Schellenburg. Ime so povzeli po ljubljanskem plemiču iz časa baroka, ki je bil velik mecen. Glede na cene stanovanj pri novem kompleksu res ne bo ničesar podarjenega, zato je takšno poimenovanje absurdno. Edini pravi naziv bi bil ”Novi Kolizej”.«
»Še danes je na voljo stanovanje za več kot štiri milijone evrov oziroma okoli 15 tisoč evrov na m2. Tudi cene drugih stanovanj se gibljejo okoli 10 tisoč evrov na m2. Če na hitro preračunamo, bi moral posameznik z minimalno plačo za en sam kvadratni meter takšnega stanovanja delati skoraj eno leto, posameznik s povprečno plačo pa več kot pol leta – če pri tem nobeden od njiju ne bi zapravil niti evra,« so v svoji objavi zapisali pri Levici.
Fantastičen pogled na situacijo je podal Miloš Kosec v svoji kolumni za Delo, kjer je med drugim zapisal: »Pod malomeščanskim neologizmom »Palais Schellenburg« samo še žalostna opomba ohranja zgodbo o nekdanjem Kolizeju. Namesto njega je na eni najboljših lokacij v mestu zrasla stanovanjska tragedija, ki s svojo zasnovo in oblikovanjem, odnosom do javnega prostora in dovozom na slavnostno dvorišče à la Versailles, od ceste skrbno zamejenim z ograjo, o stanju prostora pri nas pove več kot sto kolumn. Še najmanj sporna je cena stanovanj v »palači«, ki se prodajajo po 10.000 evrov za kvadratni meter.«
V tleh Schellenburga tudi Pavčkova pesem, kardinal Rode se ni skeširal
Schellenburg na ljubljansko okolico zre v svoji veličini: »Beli kamen je portugalski peščenjak in je enak na fasadi sosednje vile, kar je rjavo, je kamen emperador in se ponavlja na portalih stanovanj in stopniščih ob dvigalih ter vhodnih vratih,« je v imenu investitorja Jožeta Anderliča povedala Petra Skočir.
V okrašeni avli, so v kamnita tla vpisane besede Toneta Pavčka iz pesmi Svet: »Na svetu si, da gledaš sonce, na svetu si, da greš za soncem …« In če sonce še ne sije dovolj, se je Anderlič izognil dodatnim kritikam z zanikanjem govoric, da naj bi stanovanje z gotovino kupil tudi kardinal Rode. »Kardinal Rode ni kupil stanovanja v palači Schellenburg in v njej ne bo stanoval,« je pojasnil.
Prenova Baragovega semenišča zapira dom Akademski kolegij – kaj bo s študenti?
Gradi se luksuz, štipendije pa se ne usklajujejo z inflacijo
Ampak mladi, člani amorfne gmote, bodimo brez skrbi. Kot so povedali, so med kupci tudi mladi, ki so jim starši kupili stanovanje. Ne pomaga pri lajšanju bolečine zaradi dejstva, da v povprečju kvadratni meter stanovanja stane toliko kot pol leta opravljanja dela na povprečni mesečni plači. Če bi imeli neko čudno srečo, da lahko večino le te postavimo na stran.
Situacija je daleč od rožnate in vprašanje je, kako se bodo na to odzvali v političnem vrhu Slovenije. Če gre soditi po vzorcih zadnjih let, prav nič. Morda bo šla situacija tako daleč, da bodo študente izseljevali ven iz študentskih domov, ki jih že tako primanjkuje. Kaj, to se že dogaja? Kdo bi si mislil. Biti mlajši del amorfne gmote je res adrenalinski šport.
Urednik portala Student.si
