Borut Pahor opravlja funkcijo predsednika naše države in zadnje čase (oz. zadnje leto) prejema z vseh strani kritike. Te so lahko utemeljene, podprte z dokazi ali pa prihajajo iz nekega čustveno nabitega komentarja na družbenih omrežjih. Lansko leto nas je v času prvega vala zabaval s poslanicami, v katerih je prikazal izjemno znanje tujih jezikov. V tretjem valu pa so ga mnogi od nas že siti, a to je večinoma odvisno od političnega prepričanje vsakega posameznika, pa naj v to verjamemo ali ne.
Borut Pahor je ultimativni predsednik pacifist
Če kar takoj nadaljujem s prepričanjem posameznika oziroma njegovim političnim stališčem, se lahko kaj hitro najdemo pri naslednjem mišljenju. Podporniki določenega dela koaliciji so verjetno nad delom ali nedelom našega predsednika navdušeni. Iz njegovega kabineta nismo slišali še nobene kritike, kvečjemu popolno sprejemanje ukrepov in dejanj. Najbližje kritiki je bil ob drugem in tretjem zaprtju šol. Morda bo kaj glasnejši ob četrtem in petem zaprtju šol? In seveda je Borut Pahor za tiste, ki stojijo za vladno koalicijo, pravi predsednik. Pomaga jim pri prepričevanju opozicije, naj se že končno dobijo na sestanku, kjer se bodo pomenili in pobotali. Da je gospod predsednik, ki je svojo kariero skoraj da ne zgradil na nasprotovanju Janezu Janši, zdaj na njegovi strani oziroma strani vlade, je fascinantno. Bolj kot ne to dokazuje kako nevretenčarska je naša politika z izjemo nekaj posameznikov, ki se ne obračajo po vetru.
Nevretenčarji so živali, ki nimajo vretenčaste hrbtenice. Najbolj znani so polži, gliste in spužve. Izraz pa se lahko nanaša tudi na človeka brez prepričanja, ki ne zavzema svojih stališč v katera verjame. Pravimo jim lahko tudi, da so brez hrbtenice.
Brez večjih obrazložitev o njegovi na novo odkriti pripadnosti desni strani slovenskega političnega občinstva, a se mi zdi, da bi jo sleherni bralec znal razumeti. Vsekakor je predsednik človek ljudi, ki jim rad prisluhne. A to, da jim prisluhne še ne pomeni, da jih bo tudi uslišal, kar je velika odlika predsednika v kabinetu. Tu priznam, da mu ni težko poslušati in tudi v razmerju je velikokrat tako, da nekdo veliko posluša, sliši pa bolj za en drek. Še hujše pa je, če se izrečeno namerno presliši. Ker nisem Borut Pahor, ne vem, kaj točno tu velja.
No, če se vrnemo k njegovi pripadnosti levi politični publiki, je tu že dolgo nekaj frikcije. Predvsem zato, ker ne dvigne besede nad vladno koalicijo in kršenje pravic državljanom. Tu se zdaj že vrtimo v začaranem krogu posledic, ki bi sledile njegovemu povzdignjenemu glasu. Če bi kritiziral koalicijo, bi imeli levičarskega predsednika, ki hoče zrušiti vlado. Če bi kritiziral opozicijo, bi predsednik postal represor prve stopnje, še hujše janšist.
Zdaj pa pridemo do izdelka družbe, ki bi ga lahko poimenovali tiha nevtralna sredina ali pa kar pacifizem. »Mnenje stroke je jasno in enotno. V bitki s covidom brez enajstdnevnega zaprtja javnega življenja tvegamo zdravje in življenja ljudi. Drugih možnosti in kompromisov ni,« je povedal pred skoraj dvemi tedni, ko se je vedelo, da gre naša v popoln lockdown (ki to ni). O samo treh stavkih bi lahko govorili na veke vekov, a prišli nikamor. »Ves čas krize je moj moto – vlade ne podpiram, vlade ne podiram, z njo sodelujem. S katerokoli, tudi s to. Do konca,« pa je poved, ki jo je izrekel pred dnevi v Mariboru in še nekajkrat poprej. Njegovo neomajno stališče, da stališča v bistvu nima, je poteza epidemije.
Lahko rečemo, kar želimo o našem predsedniku, a dejstvo je to, da bi lahko le redkokdo tako veslal po političnih vodah. Verjetno se ne bi motil, če bi rekel, da je število njegovih podpornikov manjše kot pred sedmimi leti. Ne bi pa se motil tudi, če bi rekel, da bi lahko le redkokdo izgubil kakšnega podpornika, če ne bi veliko govoril in le prikimaval. In prav v tem je mojster naš predsednik. Prikupil se je vsem, ker se z nikomer ne krega in zaradi tega ne moremo niti vedeti, kam spada. Tu ne govorim o levih in desnih, ampak bolj o dobrih in slabih. »Če misliš, da ima to lep konec, potem nisi bil pozoren,« je zapisano v neki knjig, v drugi pa piše: »Ni bilo veliko upanja, le noro upanje.«
Morda pa mi bo nekoč ob kakšni kavici in Bajadera čokoladici v svojem kabinetu tudi odgovoril na vsa vprašanja, ki jih imam in jih ne bom nikoli izdal. Zakaj? Ker bom končno izvedel za Viktorijino skrivnost aka. Pahor’s secret.
Komentar je mnenje avtorja in ne nujno odraža stališča celotnega uredništva.
Urednik portala Student.si
