Se ti je že kdaj zgodilo, da ti je nekdo rekel, da se počuti depresivnega, ker je cel dan padal dež? In si mu ti odgovoril, da se počutiš enako? Ali pa je bil morda razlog slaba ocena na izpitu, za katerega si se pripravljal cel teden? Da si bil včeraj izjemno dobre volje in imaš občutek, da si bipolaren? Si slišal koga reči, da ima depresiven mesec, ker ga je pustila punca? Vsem je skupno, da v resnici ne trpijo zaradi velike depresivne motnje oziroma klinične depresije.
Kaj je v resnici klinična depresija?
Klinično depresijo definira pet simptomov: občutek žalosti, praznine, ničvrednosti, brezupnosti in krivde. Za postavitev uradne diagnoze mora posameznik poročati o prisotnosti in trajanju vseh petih v obdobju najmanj dveh tednov. Ponavadi depresivne epizode trajajo dlje, lahko tudi več mesecev ali celo leto. Spremljajo jih tudi ostali znaki: izguba energije in apetita, slaba pozornost, razdraženost in pojenjanje zanimanja za prostočasne dejavnosti in ohranjanje socialnih stikov.
Ljudje, ki se borijo s klinično depresijo, včasih težko opravljajo vsakodnevna opravila, ki vključujejo hranjenje, skrb za osebno higieno in opravljanje službe. Pogosto jim veliko težavo predstavlja tudi vzdrževanje stikov s prijatelji in družino. Gre za bolezen, ki globoko zareže v vsakdanjik bolnika in močno zaznamuje njegovo interakcijo z bližnjo okolico.
Zakaj je napačna raba termina »depresija« problematična?
Nekateri trdijo, da bi se morali »sprostiti« in besedo depresiven uporabljati kot pridevnik enakovreden besedi žalosten. Z njim naj bi bilo primerno opisati naša dnevna nelagodja. Beseda se je namreč zelo razširila v splošni rabi in njena raba nam je nekoliko ušla iz rok. Zdi se lažje popustiti in sprejeti, da se »vsakdo počuti malo depresivnega kakšen dan«. Toda ob tem pozabimo, kako beseda vpliva na ljudi, ki jo nosijo zapisano v svojih zdravstvenih kartotekah.
Novinarka Jane Roper je zapisala: »Ko si resnično žalosten, se morda ne počutiš, da bi vstal iz postelje. Ko si klinično depresiven, preprosto ne moreš. Obstaja ogromna razlika med tem, da si žalosten, razočaran, osamljen, frustriran in tem, da si obtičal v začaranem krogu ter trpiš zaradi duševne bolezni, s katero se jaz in milijoni drugih soočamo /…/ Težava pri ljudeh, ki brezskrbno uporabljajo izraz »depresiven« kot splošni izraz za nezadovoljstvo, je v tem, da tako spodbujajo napačno razumevanje in povečujejo stigmo o veliki depresivni motnji, ki jo mnogi še vedno dojemajo kot posledico šibkosti, lenobe ali značajskih pomanjkljivosti. Verjamejo, da bi moral trpeči posameznik depresijo premagati s trdim delom, iskanjem samega sebe ali dobro staro vztrajnostjo; morda s spremembo okolja, fizično aktivnostjo ali molitvijo. Včasih pa modrujejo, da čas zaceli vse rane.«
Kaj ignorantska raba besede depresija pove o nas?
Ob tem je vredno poudariti še množično samodiagnosticiranje in prepričanje mnogih ljudi, da so depresivni, ko občutijo žalost, ali anksiozni, ko občutijo živčnost. Vprašamo se lahko, ali smo kot družba tako nezmožni samokritike in empatije, pogleda navzven namesto navznoter, da bi znali ločiti minljiva čustva od kroničnih bolezni.
Da bi se ugriznili v jezik, ko se želimo pritožiti, da je naše življenje težko in pomislili, kako se naša izkušnja razlikuje od izkušenj drugih ljudi.
Dr. Larry Waldmann je zapisal: »Ta nezmožnost razumevanja prave resnosti besede depresija ima pomembne posledice na več nivojih. Osebe s klinično depresijo ne dobijo potrebne podpore s strani družine ali družbe, saj ljudje mislijo, da vsi kdaj pa kdaj pač »pademo v črno luknjo«.
Delodajalci so bolj razumevajoči, če se zaposlenemu zvije gleženj, vendar bodo relativno malo razumevanja namenili zaposlenemu, ki prosi za bolniško odsotnost zaradi depresije. Do nedavnega so zavarovalnice bolje krile stroške telesnih poškodb kot duševnih. Nenazadnje pa ignorantska raba termina prizadene tudi osebo samo, ki ne bo v celoti razumela svojega stanja, čutila sram in zavračala pomoč«.
Tako se bo lahko oseba, ki ima eno izmed depresivnih motenj (saj obstaja več vrst), počutila, da so njena občutja pretirana, da ni primerno prositi za pomoč ali upravičiti svojo neaktivnost s preprostim stavkom: »jaz imam depresijo«, saj mu bo nekdo odgovoril: »Oh, jaz tudi« ali pa »Kdo pa ni depresiven?«. Ko bo slišala ob naslednji situaciji ljudi reči, da je to nekaj popolnoma normalnega in naj začne trenirati jogo ali ustvarjati likovni dnevnik, se bo počutila kot otrok, ki ga nekdo pri desetih uči šteti. Zato pomislimo, kakšno moč nosijo naše besede in jih temu primerno uporabljajmo.
Novinar
