V soboto, 18. 5., se je na Bledu začela etapna dirka Human Fish Gravel Stages Race. Prvi dan nas je čakala 126-kilometrska trasa z več kot 2.600 metri vzpona. Da ne pozabim, gre za gravel dirko, zato je bilo kar 81 odstotkov trase makadamske. To pomeni nižje hitrosti, večji izziv, a tudi manj prometa in bolj avanturistično vožnjo. Začeli smo ob Savi Bohinjki, se vzpeli na Jelovico in se nato spustili do Bohinjske Bistrice. Nadaljevali smo mimo Bohinjskega jezera in na Pokljuko, kjer je potekal precejšen del trase. Po spustu smo prispeli še do Blejskega jezera. Cilj nas je čakal na istem mestu kot start, na parkirišču River Camping Bled.
Zabavna, a neumna taktika, zakaj pa ne?
Na startno prizorišče sem prispela veliko prezgodaj, sem pač eno uro čakala v avtu. V miru sem prevzela še številko, preverila tlak v gumah in opravila pregled kolesa. Počasi so se začeli nabirati tudi ostali kolesarji in hitro mi je postalo jasno, da med ženskami udeležba ne bo preveč številčna. Bom vseeno dirkala »na polno« ali se nekoliko lagodneje zapeljala po trasi in izkoristila priložnosti za fotografiranje? Zagotovo tisto prvo, sicer to ni nobena dirka! Mogoče bi bilo zabavno, če skušam prvo skupino (fantov) držati, kolikor dolgo bi šlo. Ne preveč pametna taktika, saj to po definiciji pomeni, da se bom od štarta zagnala, kot bi imela 5 kilometrov, ne 130. A če ni veliko konkurence med dekleti, si to lahko privoščim.
Start in … padec!
Ob 9.00 štartamo, vozim se v prvi skupini, ki še najbolj spominja na čredo ovac, kjer prvih nekaj kolesarjev ve, kaj počnejo, ostali sledimo. Kmalu zapeljemo z asfalta na poljsko pot – blatno, okrašeno z velikimi lužami. V skupini se je lužam težje izogibati, saj jih vidiš šele v zadnjem trenutku … Seveda sem ravno jaz prva, ki se zakotali v blato. Na srečo še najbolj od vsega boli ego. Pri padcu se mi obrne tudi sedež. Ne vzamem si veliko časa za razmislek: brez orodja le »na približno« naravnam sedež, višine sploh ne preverjam. Medtem ko se pobiram, me prehiti ogromno kolesarjev, ki so že nekoliko zaostali – tudi moja konkurentka.
Lepa pokrajina, dobra družba in odlično vreme
V nadaljevanju je sledilo veliko vzponov. Tam mi je uspelo nadoknaditi izgubljeno zaradi padca. Realno pri dobrih šestih urah, kolikor sem vozila prvo etapo, padec ni naredil velike razlike. Vmes sem se priključila še trem kolesarjem in skupaj smo navigirali po trasi ter složno nadaljevali do prve okrepčevalne postaje. Tam so si ostali privoščili nekoliko več pavze, da so napolnili še bidone. Sama sem imela s seboj dodaten nahrbtnik z mehom za vodo, zato sem od tu nadaljevala sama. Vseeno sem se ustavila, da bi vzela kako energijsko ploščico. Opazila sem, da so na voljo tudi toasti z nutello in nisem si mogla pomagati 😊. Vzela sem toast, ga prepognila in potem pojedla kar med vožnjo.
Pokljuka odtehta vse blatne odseke
Meni osebno je bil najlepši del trase na Pokljuki. Zagotovo je bilo naravno okolje Triglavskega narodnega parka vredno vseh blatnih odsekov, ki so nas prvi dan čakali na trasi. Sem se zagotovo še vrnem z gravel kolesom. Enkrat, ko si bom vzela tudi čas za kakšno fotografijo na Uskovnici in planini Zajamniki. Tik pred ciljem se je organizator odločil, da traso popestri še s strmo steno. 700 m dolg klanec se ne sliši veliko, a naklon in 120 že odvoženih kilometrov naredita svoje. Po cilju sem na hitro očistila kolo in pojedla kosilo, za katerega je poskrbel organizator. Pričakovala sem (običajno razkuhane) makarone, izbrala pa sem lahko eno izmed pic – nad čimer se zagotovo nisem pritoževala.
Novinar
