Po svetu odmeva odločitev poljskega vrhovnega sodišča, ki je pred dobrim mesecem dni omejilo pravice žensk s skoraj popolno prepovedjo splava. Danes je Poljska država z enim najstrožjih zakonov na področju ureditve pravice do svobodne izbire o rojstvu otrok. Zakaj se v 21. stoletju še vedno pogovarjamo o legitimnosti metode, ki so jo poznali že v prazgodovinskih družbah?
O metodah splava je pisal že Hipokrat
Splav ali abortus je po vsej verjetnosti najstarejša metoda reguliranja rodnosti. Najstarejši dokazi o izvajanju umetnih prekinitev nosečnosti prihajajo iz Kitajske, stari pa so skoraj 5000 let. Do izuma zanesljive kontracepcije je splav obstajal kot edina metoda za preprečitev rojstva nezaželenega otroka. V obdobju antične Grčije in Rima je bil splav povsem sprejemljivo in pogosto dejanje, vendar je o njem odločal moški.
Prihod krščanstva
Odnos do splava se tudi po pojavu krščanstva kar nekaj časa ni spremenil. V 13. stoletju je papež Inocent III. določil, da plod postane živo bitje, ko nosečnica začuti njegove gibe. Pred tem je splav veljal za manjši greh, nato pa je postal uboj. Splav je kriminaliziral papež Sikst V. leta 1588. Popolna prepoved splava v Katoliški cerkvi velja od leta 1869.
V islamu so imeli v srednjem veku zelo strpno stališče do splava. Danes je v muslimanskem svetu prekinitev nosečnosti povsem prepovedana.
Ilegalni poskusi
Prepovedi in grožnje žensk v stiski niso ustavile. Kot pravijo zgodovinski viri, so med številnimi abortivnimi sredstvi največ posegale po koreninah teloha, jesenčku, beli čmeriki in smrdljivemu brinu. Kasneje, ko so se uveljavile kirurške metode prekinitve nosečnosti, so se številne ženske v stiski zatekale k mazačem.
Liberalni socializem
Splav je bil zakonsko prvič legaliziran v Sovjetski zvezi leta 1920, sledili sta Islandija (1935) in Švedska (1938). Trend liberalizacije zakonodaje na področju umetne prekinitve nosečnosti se je začel v petdesetih letih 20. stoletja, ko je večina socialističnih držav sledila sovjetskemu zgledu takoj (Bolgarija, Češkoslovaška, Romunija, Poljska in Madžarska) ali sčasoma (Jugoslavija in Nemška demokratična republika). V Sloveniji velja ureditev, sprejeta leta 1977, ki umetno prekinitev nosečnosti priznava kot individualno pravico posameznice in ne pravico para ali zakoncev.
Nestrokovno izveden splav je še vedno eden najpogostejših vzrokov smrti ali trajne invalidnosti pri ženskah. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) ocenjuje, da vsako leto po svetu izvedejo 20 milijonov nestrokovnih prekinitev nosečnosti, pri čemer umre skoraj 70.000 žensk.
Junior novinar
